Včeraj me je čas povozil in nisem prišel do računalnika. Tako ni bilo zapisa. Pred vsako razstavo se mi zgodi enako. Neke stvari naredim čisto na koncu. Pa ne bi bilo treba. Že skoraj leto sem vedel, da razstava bo in če bi bolj preračunal, se na koncu ne bi (kot vedno) mudilo. Lahko zamahnem z roko in rečem, takšen pač sem, lahko pa se tolažim, da bo naslednjič gotovo boljše. Težava je v tem, ker so počitnice, otroci doma, na ženi pa še četrti vogal…
To bi bil lahko zapis včerajšnjega dne. Danes je že (skoraj) vse drugače. Razstava je namreč že postavljena. Z očetovo in stričevo pomočjo, pa seveda natančno roko slikarja in pesnika, (pravega prijatelja) Janeza Medveška, ki je včeraj očitno zaslutil težo trenutka, poklical in ponudil pomoč, se je danes vse dobro izteklo.
Na Družini smo začeli okoli 10. ure in bili po 13. gotovi. Sama galerija za slikarsko postavite ni najbolj prijazna, ima namreč veliko niš, spuščene velbe, luči ki so in niso na sredini… ampak razstava stoji. Na njej je 48 slik, različnih dimenzij, velika večina nastalih letos.
Tukaj bi se rad še zahvalil tedniku Družina, ki je moji razstavi, v novi številki, posvetil veliko prostora. Preostane mi le še, da povabim tudi vas, zvečer (četrtek 29.) ob 19. uri. Lepo bo, še lepše pa, če se vidimo! Vtisi pa jutri!
Kategorija: "kultura"
Če so bili včeraj Finci v prvem planu, so danes nedvomno Poljaki. V Ljubljani se je namreč začelo 5. mednarodno tekmovanje za Zlati Chopinov prstan, ki ga pripravlja istoimenska ustanova. Ta se zgleduje po najbolj odmevnem Chopinovem tekmovanju za pianiste na svetu, ki poteka na Poljskem. Predsednik ustanove Chopinov Zlati prstan Janez Rozman, je v Slovenijo povabil tekmovalce do 16 let, ki bodo tekmovali predvsem z Chopinovo glasbo in zelo eminentno žirijo v kateri je med drugimi tudi priznani poljski pianist Karol Radziwonowicz.
No še bolj pa so bili organizatorji ponosni, da so uspeli v goste povabiti direktorja onega drugega »velikega« Poljskega tekmovanja, ki se sicer odvija vsakih pet let, Antonija Grudzinskega.
Oba sta me očarala s svojo širino in odprtostjo, ter predanostjo Chopinovi glasbi.
Zaključni koncert bo v soboto 17. oktobra, v Zavodu Sv. Stanislava. Od 12.h naprej bo potekalo tekmovanje, ob 17.h pa bo razglasitev najboljšega in njegov kratek koncert.
Priporočam!
Pravkar prebiram knjigo Dedu za petami, ki jo je napisal finski avtor Arto Paasilinna in se ob tem precej zabavam. Knjiga je napisana komunikativno, tekoče brez pretenzije, da bi bila (vsaj kot se mi kaže zdaj, ko je še nisem prebral do konca), kaj več kot zabavno branje. Knjigo sem začel prebirati po priporočilu kolega iz zakonske skupine in res nisem razočaran. Tudi zato ne, ker se pred mojimi srednjeevropskimi očmi, odvija zgodba s severa, povezana z težko umljivimi običaji in prigodami mladca, ki mora na ukaz oblastne babice, spraviti domov deda. Temu se vsake toliko zahoče svobode in jo jadrno popiha po svetu za kakega pol leta, pod pretvezo da išče nove poslovne možnosti.
In tu se zgodba o Fincih sploh še ne zaključi. V Križankah je nocoj nastopila finska pevka Tarja Turunen. Nisem kakšen velik ljubitelj »težke glasbe«, če lahko tako poimenujem heavy metal. Vseeno pa sem bil pred leti nemalo začuden, ko sem ugotovil, da obstaja tudi mešanica med klasično glasbo in heavy metalom. Tipični primerki ti gotskega heavy metala so bili finski Nightwish. In Tarja je bila do leta 2005 njihova pevka. Šolan, klasično oblikovan sopran, združen z težkimi kitarami in divjimi bobni… Kakorkoli, verjamem da ta glasba ni za vsakogar, je pa spet znak, da so Finci na nek način posebni, saj je tam tovrstna glasba (lahko tudi hrup za koga), še posebej popularna!
Zaključim pa naj s povabilom, da včasih prestopite meje svojega in se odpravite pogledat, kako na življenje in glasbo gledajo drugje. Verjetno boste presenečeni, pa še bogatejši za izkušnjo!
Je gotov! Danes zmontiran in fotografiran za zloženko. Nekaj detajlov bo še treba dodelati, ampak v grobem je to, to. Seveda ga je treba videti v živo, saj meri več kot tri metre v višino in je sestavljen iz treh velikih kosov, tako da ta majhna fotografija malo vara... Naj bo tole tudi povabilo, da se 29. 10., zvečer vidimo na razstavi.
Takole je pa izgledal v mojstrovi delavnici, pred časom...
Razstava, ki jo pripravljam in jo bomo 29. oktobra odprli v galeriji Družina, se hitro približuje. Čeprav zveni čudno, pa niso slike edino, kar je potrebno pripraviti. Za razstavo je potrebno pripraviti katalog oz zloženko, slike fotografirati in potem ljudi in medije obvestiti o razstavi… Katalog brez besedila, ki ga napiše nekdo, ki se na temo spozna, tudi ne gre. Za to razstavo mi je besedilo napisala mag. Bernarda Podlipnik, sicer profesorica umetnostne zgodovine in slovenščine na Škofijski gimnaziji v Šentvidu. Zelo sem ji hvaležen za napisane besede s katerimi se več kot strinjam. Tokrat naj izdvojim samo dve kratki misli, ki mislim, da sta zadeli v bistvo tistega, kar naj razstava sporoči:
»…bogoslužna umetnost (se je) znašla v neke vrste slepi ulici in obvisela v »dolgem somraku med upočasnjenimi nočmi in zamujajočimi dnevi,« kot je zapisal Crispino Valenziano (profesor za bogoslužno duhovnost na Papeškem inštitutu) in dodal, da se umetniška dela tega časa v zahodni Cerkvi zapletajo »v zapoznele rafaelizme, prežvečene, serijsko komercialne nazarenizme.« Bartoljeva slikarska prizadevanja v preteklem desetletju tako lahko razumemo kot njegov odgovor na vprašanje, kako razumeti in ustvarjati bogoslužno umetnost danes.«
»…morda se nam bodo »odprle oči« in bomo prav preko podobe vstopili v neko drugo navzočnost, v njej uzrli ljubeče, usmiljeno Obličje in se v Njem prepoznali – kajti »Tisoče zbujenih slik / je le senca ene slike, / speče v dnu vseh oblik. / Oko se zastrmi v obraz, v hipu rojen iz oblike, / ki je ne razjeda čas. / Rojen dih, v pogled zgoščen, / večnost naseljuje v nas, / za trenutek prebujen.«