V Erbergovem paviljonu graščine Dol pri Ljubljani so pred Marijinim praznikom (15.8.) odprli razstavo slik akademskega slikarja in cistercijana p. Gabrijel Humeka (1907-1993). Gre za majhen izbor njegovih del, ki jih je sicer ohranjenih okoli 400.
Ko rečemo duhovnik - slikar, imamo v zavesti predvsem ime Staneta Kregarja, ki je izjemno zaznamoval sodobno slovensko, v zgodovino se je zapisal tudi kot prvi nepredmetni (abstraktni) slikar pri nas. Kregar je bil slikar, ki se je po besedah umetnostnega zgodovinarja in kritika Jureta Mikuža, po vojni, „skoraj edini odgovorno in resno ukvarjal s sakralno umetnostjo.“
Gabrijel Humek pa je tako motivno, kot izrazno iz „drugega testa“ kot Kregar. Kontemplativec, ki je večino svojih del ustvaril v tihoti svoje meniške celice, je bil usmerjen v svet, krajino, fantazijske, gledališke scenografije, temačne prostore, kjer prevladujejo dramatične sence. Njegova dela vabijo v svet tišine, meditacije, svetlobe in sence ter skrivnostnega notranjega sveta. Še najlažje bi ga primerjali z italijanskim nadrealistom, ustanoviteljem metafizičnega slikarstva, Giorgiom de Chiricom, čeprav so razlike seveda očitne. Humek je imel od leta 1950, ko je prvič samostojno razstavljal v Ljubljani, še 17 samostojnih razstav.
Njegove slike so večinoma na ogled v Stični, v domu duhovnih vaj in tamkajšnjem Muzeju krščanstva na Slovenskem. Prav tam sem se z njegovim delom tudi prvič seznanil. Na voljo je nekaj literature, med drugim knjiga, katalog del, ki je izšel leto po njegovi smrti ob spominski razstavi v Novem Mestu. Nekega širšega javnega priznanja in obeležitve pa Humek žal ni dobil. Prav tako ga ne najdemo v slikarskih antologijskih postavitvah oz monografijah. Škoda.
Kategorija: "kultura"
Na Sinjem vrhu nad Ajdovščino se končujejo priprave na že 16. likovno kolonijo Umetniki za karitas, ki bo letos potekala od 16. do 20. avgusta. Tokrat bo kolonija potekala pod naslovom »Nosíte bremena drug drugemu« (Gal 6,2), izkupiček od prodanih del pa bo namenjen družinam v stiski.
Letos so izbrani naslednji umetniki: Abdulwahab AIAwahdi, Gordana Gašperin, Vlasta Arzenšek Gottstein, Tamara Burmicky, Metka Erzar, Rado Jerič, Janez Kovačič, Matej Metlikovič, Gregor Pratneker, Marjan Skumavc, Karen Soklič, s. Aleša Stritar in Adriano Velussi. Častna gosta kolonije bosta zakonca Maša Bersan Mašuk in Nikolaj Mašuk. Organizatorji, Škofijska karitas Koper, so zapisali še: „Projekt Umetniki za karitas je živa priča sodobnih likovnih umetnikov, ki darujejo za ljudi v stiski svoj talent in svoj čas. Tako je bilo do sedaj v vseh katalogih Umetniki za karitas zapisanih 917 imen avtorjev, ki so na samem druženju ustvarili ali kasneje darovali 1235 likovnih del. Skoraj 1000 del je že prodanih na 160 prodajnih razstavah po Sloveniji in tujini, druga dela so postavljena na stalnih razstavah oz. plemenitijo prostore, za katere so bila namenjena.“
V sredo 18. avgusta se tja odpravljam tudi sam, saj bomo pripravili kulturni večer s predstavitvijo sodelujočih. Prireditev bomo tudi posneli in nato predvajali kot povabilo na slavnostno odprtje razstave ki bo v mesecu novembru na dvorcu Zemono pri Vipavi.
Takole je umetnike lani nasproti domačije Hieronima Vidmarja slikala organizatorka kolonije, vsestranska Jožica Ličen.
V Ljubljani je trenutno ena najbolj priljubljenih točk za sprehode nov Mesarski most, ki spaja sodobno in klasično obliko in poleg tega ponuja še posrečeno sobivanje med arhitekturo in javno plastiko. Most je precej širok, več kot 17 metrov, zato se mi zdi zelo ustrezna oznaka, da gre za nekakšen „trg na vodi“. To še dodatno poudarijo stekleni pasosi na obeh straneh, ki omogočajo da se sprehajmo v vidnem stiku s spodaj tekočo Ljubljanico. Nekateri sicer kritično namigujejo na možnost zimskega zdrsa ob hoji po stekleni površini, vendar pa se mi ta očitek ne zdi upravičen, še sploh ker je centralna pozicija mostu nedrsna.
Kipar Jakov Brdar, sicer tudi Prešernov nagrajenec je ob tej priliki izdelal več plastik v naravni velikosti, ki so posrečeno umeščene v okolje. Morda Brdarjeve plastike za koga delujejo preveč „surovo“, vendar pa gre tu verjetno iskati vzroke v imenu samega mostu. Adam in Eva, Prometej in Dioniz naj bi bili povezani z „mesarsko“ dejavnostjo, prav tako skulpture rib ob straneh mostu. Moj vtis ob prečkanju mostu je bil dober, morda smo imeli z otroškim vozičkom nekaj težavic pri vzpenjanju, ampak mali rečni trgec po zamisli Atelierja Arhitekti je nekaj boljšega, kar se je v zadnjem času zgodilo v Ljubljani.
Nekaj metrov naprej pa sem potem iskal „pranger“, ki je nadomestil nekdanjega pred Stolnico, o katerem sem pisal tule. Kar nekaj časa sem jih iskal, saj jih zakrivajo stojnice. Tri stilizirane figure žena moje nekdanje profesorice Dragice Čadež, so čisto nekaj drugega kot prejšnji socrealni spomenik. Tudi napis je drugačen. Kljub bronu, nakazujejo leseno formo, delujejo toplo in graciozno.
Zdajšnja lokacija je simbolična, odmaknjena od škofije in nekoliko skrita. Do sem je morda res prišla kakšna izmed razgnanih žena, ki so se takrat zbrale pred Kazino, vendar pa tu demonstracij gotovo ni bilo. Zato je spomenik kljub svoji ljubkosti še vedno vprašljiv. Tudi zato, ker na ta dogodek opozarjata še dve drugi znamenji.
Pred nekaj dnevi je bil na radiu dramski igralec, nosilec Boršnikovega prstana in aktualni ravnatelj Drame SNG Ljubljana Ivo Ban. Pogovor se je seveda dotikal minule gledališke sezone, vpisov novih abonmajev in pa tudi prenove njihove gledališke hiše. Ban je zagovornik konzervativne prenove gledališča, kjer bi prenovo izpeljali na način ohranjanja obstoječega gabarita, seveda z nujno prenovo odrske tehnike in zaodrja.
Ravnatelj Ban pa odločno nasprotuje taki prenovi, kot s(m)o si jo privoščili pri Operi, kjer s(m)o eno najlepših secesijskih stavb v Ljubljani uničili s „krematorijskim“ prizidkom in kockasto kupolo. Ni treba naštevati, da so stroški prenove že presegli ceno novogradnje, ni treba naštevati vseh aneksov k pogodbam, ki odkrivajo veliko nekompetentnost tistih, ki so si ta projekt izmislili in onih, ki ga bodo plačali (končno ga bomo plačali davkoplačevalci).
Poleg tega je Ban omenil tudi avstrijske arhitekte, ki spet vodijo v Ljubljano študente, da jim pokažejo, kako se izjemne stavbe ne sme prenavljati. To se je nekoč sicer že dogajalo v zvezi s prenovami na ljubljanskem gradu.
Bojazen kljub vsemu ni odveč, kajti projekti prenove so bili že narejeni. Zdaj so sicer zavrnjeni, ampak nikoli ne vemo, kdaj se lahko najde kdo, ki bi si želel narediti ime na račun (pre)nove gledališče stavbe v Ljubljani (ki pa jo nujno potrebujemo, da se razumemo). Mogoče je tudi finančna kriza za kaj dobra. Če namreč denarja ni, se tudi škode ne da narediti... v Drami bo kljub temu treba narediti neke korake, saj jim, kot pravi ravnatelj Ban, ob močnejšem nalivu, teče na oder.
V četrtek 17. junija ob 19.30 imam odprtje razstave v Šentvidu pri Stični. Tam imajo ljubko galerijo Obok. Zadnje popoldneve tako preživljam večinoma v ateljeju. Odločil sem se, da bom ustvaril čimveč novega. Srce mi zaigra, vsakič ko stopim v atelje, ki je poln slik. Kaj reči o motiviki? Nadaljujem prejšnje raziskave figure oz. obraza, podobe. Razstava tokrat ne bo ambientalna, čeprav bom razstavil tudi oba oltarja. V zadnjih dneh me je zelo nagovarjala podoba novega slovenskega blaženega, mučenca Grozdeta. Ni veliko njegovih fotografij, ki bi lahko služile za predlogo. Nastala je slika, ki Grozdeta kaže kot optimističnega mladeniča, ki želi biti vzor mladini.
Kaj bo(ste)do rekli ljudje, pa seveda prepuščam vsakemu gledalcu. Vesel sem, da se delo približuje koncu, vesel sem novih okvirjev, vesel bom tudi obiskovalcev razstave. Morda boste tam tudi vi...