Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja smo se študentje zbrali na likovni koloniji na gradu Mirna na dolenjskem. Tam nas je prijazno gostil prof. dr. Marko Marin, gledališčnik in umetnostni zgodovinar. Veliko smo ustvarjali, takrat še na ruševinah gradu. Spominjam se, da je bila dokončana le spodnja arkada in Marin nam je kuhal v neki kletni luknji. V sredini gradu so bili le ostanki nekoč mogočnega stolpa, vendar pa se nanj ni bilo najbolj varno vzpenjati.
V tem času se je marsikaj spremenilo. Grad je dobil nazaj svojo obliko, skoraj tako, kot so mu jo »ukradli« partizani, ki so ga zažgali iz preventivnih razlogov, da se v njem ne bi naselili okupatorji. Dr. Marin se je v tem času resda nekoliko postaral, a spomin mu še zelo dobro deluje. V nekaj minutah sva se spomnila vseh dogodkov iz tistega časa, sošolk in sošolcev, ki smo takrat na široko »polivali« barve po platnih in ustvarjali…
Sredi gradu že nekaj časa ni več ruševin. Tam se zdaj dviga osrednje poslopje z dvoranami in stopnišči. »Kako gre z denarjem?« ga sprašujem. Odmahne z roko. »Je Evropa kaj dala?« me zanima. Marin pravi, da gre evropski denar preko lokalnih skupnosti, sam pa tam ni najbolj popularen, saj obnavlja tisto, kar so nekoč podrli (verjetno njihovi očetje). »In oni so že vedeli, zakaj so podrli! Jaz pa zdaj to zidam nazaj.«
Že 50 let zida. Grad je dobil v najem za 99 let. Čuden graščak je. V ponošenih čevljih, s šalom in kapico. Namesto sijajnega izgleda in vsaj malo glamurja, mu sledi krdelo mačk in nekatere od njih mu sledijo tudi na obhodu, ko z iskrivimi besedami razlaga grajsko zgodovino, ljubeče boža stare kamne in razkazuje ogromno delo, ki je že opravljeno. »Pa zdaj?« me zanima. »Gremo naprej!« odvrne in začne razlagati, kakšne načrte vse še ima. Tu naj bi bila gledališka dvorana, tam prostor za vaje. Grad naj bi bil nekoč spet kulturno in intelektualno središče.
Presune me, da mu takrat pred toliko leti, nisem verjel, da je na tak način mogoče obnoviti grad in mu spet vdahniti dušo. Ampak z jasnim ciljem in trmo je presegel vsa pričakovanja. Zato seveda zdaj nimam nobenega razloga, da mu ne bi verjel, da se bo Speča lepotica nekoč spet prebudila…
Kategorija: "kultura"
Odšel je umetnostni zgodovinar in kritik prof. Mirko Juteršek. Njegov podpis je tudi v mojem indeksu, saj nam je na fakulteti nekaj časa predaval Umetnostno zgodovino. Bil je neklasični profesor s širokim znanjem, ki nas je z besedami vedno spodbujal in izzival. Tudi po študiju smo se večkrat videli na odprtjih različnih razstav, ki jih je otvarjal ali obiskal. Spominjam se kako je razlagal, da je „Podgurc“, doma iz Podgorja pri Kamniku in kakšna so bila povojne leta v Kamniku pri frančiškanih. Nekoč sem mu omenil, da se večinoma ukvarjam s sakralnim slikarstvom, pripomnil je, da je to zelo zahtevno, ker mora ustrezati več dejavnikom. „Ne moreš biti tako svoboden in inovativen, kot ti nalaga postmodernizem, ustrezati moraš prostoru in liturgiji, hkrati pa ne smeš zapasti sladkemu podobarstvu,“ mi je dejal takrat.
Na razstavi Risba na slovenskem v Narodni galeriji, kamor sem pripeljal male „slušatelje“ moje likovne šole, se je razgovoril risbi Janeza Šubica Rafaelova smrt, s katero je v Benetkah diplomiral. Otrokom je plastično razložil, kako so študentje takrat cel prizor, ki ga je Šubic izrisal s svinčnikom, postavili kot gledališko kuliso. Diplomiral je kot najboljši v letniku, žal pa kasneje ni v polnosti uresničil velikih potencialov, ki jih je kazal. Otroci so ga poslušali z odprtimi usti...
Juteršek se je od ostalih kritikov ločil tudi po tem, da ni delal velike razlike med „šolanimi“ in "amaterskimi" slikarji. Razstave je odpiral tako enim kot drugim... To so mu nekateri bolj etablirani kolegi tudi zamerili, a (kot se mi je zdelo) se za to ni nikoli menil.
Na sam Prešernov dan je Zavod za turizem in kulturo Žirovnica pripravil »Pohod po Poti kulturne dediščine« od Žirovnice do Vrbe. Če je lansko leto (po mojih nepreverjenih podatkih) to pot prehodilo 80 pohodnikov, pa nas je bilo letos, zaradi lepega vremena, vsaj 10 krat več (tokrat gre za mojo oceno). Vsak pohodnik je na začetku dobil izkaznico, ki jo je na vsaki točki dopolnil z žigom. Slikovita pot nas je vodila od Čopove rojstne hiše v Žirovnici, do aleje slavnih slovenskih rojakov pred šolo v Zabreznici, nato do Janševega čebelnjaka na Breznici in Finžgarjeve rojstne hiše v Doslovčah. Pot se je nadaljevala do Rodin kjer je rojstna hiša Janeza Jalna ter sklenila v Vrbi pri cerkvi svetega Marka in Prešernovi rojstni hiši.
Lep sončen dan je na plano izvabil veliko pohodnikov, ki so se v spremstvu vodnikov organizirano pomikali od točke do točke. Na vseh točkah so organizatorji poskrbeli za topel napitek in prigrizek, da smo 8 kilometrov dolgo pot lažje premerili. Pravzaprav je bila pot do kraja, kjer smo imeli parkiran avtomobil, verjetno dolga 10 kilometrov in če prištejem še »sladko breme« v nahrbtniku, lahko mirno zapišem, da sem bil na cilju prav vesel sedeža… Pohod, ki je opredeljen kot nezahtevna pohodniška pot, naj bi sicer lahko opravili v dveh urah, vendar je zaradi ogledov rojstnih hiš in predavanj vodnikov vendarle treba računati vsaj štiri ure.
Vesel sem, da se naši mladeži pohod ni zdel »beden«, da so slišali marsikaj novega in da smo Kulturni praznik preživeli v duhu kulture, tudi telesne. O tem priča tudi fotogalerija.
Pri hiši Marije Čopa v Žirovnici smo dobili izkaznice in prvi žig.
Aleja slavnih rojakov z Antonom Janšo, Matijo Čopom, Francetom Prešernom, Franom Saleškim Finžgarjem in Janezom Jalnom.
Rekonstrukcija čebelnjaka Antona Janše v Breznici.
Iz Finžgarjeve rojstne hiše v Doslovčah.
Del muzejske hiše Janeza Jalna.
Množični prihod v Vrbo, kjer je bila ob 12.h maša v cerkvi sv. Marka in nato ob 13.h še proslava z državno udeležbo.
V Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je bila na predvečer kulturnega praznika velika državna proslava s podelitvijo Prešernovih nagrad. Prireditev pod naslovom Umetnost umetniku je posrečeno zasnovala scenaristka in režiserka Neda Rusjan Bric, ki se je ves čas spraševala, kaj pomeni umetnost, koga nagovarjajo muze in podobno. Za osnovo vzela nekatera znana besedila Tarkovskega, Milčinskega, Filipčiča, Shakespearja in s pomočjo igralskega tima ustvarila svežo in gledljivo predstavo. Seveda je bila glavna vloga namenjena nagrajencem, kakor je verjetno tudi prav in se najbolj spodobi. Najprej je zbrane, med katerimi je bil tudi predsednik republike, nagovoril predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslav Skrušny, ki je razmišljal o tem čemu praznik poezije in s tem vse kulture v tem kriznem času. Odgovor, ki ga ponuja Skrušny, bi bil, da zato, ker je moralna obligacija države, da vsaj nekaj svoje moči zastavi za stvar umetnosti in kulture in se s tem zave svojega dolga do krhkih in ponižanih, razžaljenih in nemočnih posameznikov.
Prešernovi nagradi sta prejela pesnik Miroslav Košuta in dirigent Anton Nanut za življenjsko delo, nagrade Prešernovega sklada pa igralka Janja Majzelj, pisatelj Emil Filipčič, oblikovalec Jure Miklavc, glasbenik Zlatko Kaučič, ilustratorka Liljana Praprotnik Zupančič in tenorist Branko Robinšak.
Miroslav Košuta je v govoru razmišljal o svojem odnosu do literature, do slovenstva in zamejstva, omenil pa je tudi svoja tržaška kolega, ki sta že stala na podiju, kjer se je delila najvišja slovenska nagrada za kulturo: Borisa Pahorja in Alojza Rebulo. Svoj govor je sklenil enigmatično in metaforično z naslednjimi besedami:
»Življenje je za mano, trdo, strmo in neprizanesljivo. Zahvaljujem se vam za priznanje, ki me potrjuje v prepričanju, da ga je bilo vredno živeti.« O vrednosti in presežkih pa so pravzaprav pričali vsi nagrajenci s svojimi deli za katera so tudi prejeli najprestižnejše državne nagrade.
Gallusova dvorana je bila popolnoma polna na podelitvo Prešernovih nagrad.
Miroslav Košuta je imel odličen govor. Publika ga je dvakrat prekinila z aplavzom.
Anton Nanut je z orkestrom RTV Slovenija presenetil z izvedbo simfonične operne uverture Ruslan in Ljudmila Mihaila Glinke.
In še skupinska slika vseh nagrajencev za zaključek.
Smo še sredi Božične dobe. Sveti trije kralji se bodo vsak hip poklonili Jezusu, jaz pa sem že pri Križevem potu. Sem namreč tik pred realizacijo križevega pota, mislim da že sedmega (tudi diplomiral sem pred leti iz Križevega pota kot likovnega organizma). Ob tem se spominjam pokojnega kartuzijana, kiparja p. Wolfganga Koglerja. Ta je takoj po Veliki noči začel ustvarjati kipce za jaslice, dan po božiču pa križane.
Križev pot, ki ga snujem tokrat bo nekoliko poseben, vsekakor pa drugačen od mojih dosedanjih. Cel Križev pot se bo odvil na eni sami slikovni ploskvi velikosti 150 krat 250 cm. Na njej bo ločenih 15 različno velikih delov (eden tudi za Vstajenje). Nekatere postaje bodo realistično izdelane, druge abstraktne, nekatere prikazane samo z rimsko številko...
Veselim se vsake nove poteze, vonja barv, ki me sprejme v ateljeju, upam pa na dober rezultat.