Ko sem prišel včeraj na radio in preveril elektronsko pošto, je bilo med njimi tudi sporočilo Marjana Marinška z naslovom 1941 – 2011. Kaj naj bi to pomenilo? Odprem in najdem sliko, ki jo tudi pripenjam današnjemu zapisu in samo kratko besedilo, naj delimo spomine in misli na Marjana. Takoj sem preveril na straneh Slovenske tiskovne agencije, pa ni bilo nič objavljeno. Na strani MMC RTV pa je bila novica, da se je v 71. letu starosti poslovil kulturnik, pisatelj, zbiratelj narodnega blaga in ustvarjalec izvirnih zbirk, glasbenik, popotnik, publicist in igralec Marjan Marinšek. Pa še pred nekaj tedni je vabil v knjižnico Kozje na srečanje s Cerarjema... Zadrgnilo mi grlo...
Spoznala sva se že takoj na začetku radia, ko je izdal biografijo o Astrid Lindgren. Prinesel je še čisto svežo knjigo iz tiskarne, za silo zvezano. Klepetala sva o njem in njegovih ljubeznih do starih razglednic, Pike nogavičke, starih učbenikov... Z velikim navdušenjem je pripovedoval o tem. Tudi kasneje se je redno oglašal, mislim, da sva se zadnjič slišala v zvezi s citrarskim festivalom, ki ga je pripravljal in z „Marijankami“ s katerimi je nastopal in jih glasbeno vodil.
Marjan Marinšek je morda najbolj znan po zbiranju Gasparijevih razglednic. Ob tem je pripravil več kot 50 razstav. Skupaj z Ivanom Sivcem je izdal pri naši matični založbi Ognjišče knjigi Slovenska pravljica Maksima Gasparija. Na predstavitvi je takrat, konec leta 2006 povedal, kako se je začelo njegovo navdušenje nad starimi razglednicami, jaslicami...
Tisto kar te strese, ko odide tak človek je, da je pustil sled. Da ti ni vseeno. Marinšek je porival naprej toliko stvari, da ga ne bo mogel nadomestiti samo en človek. O tem sva se menila s „cimrom“ Seškom, ko sva obujala spomine na Marinška. Meni pa je najhuje, ker v našem arhivu nisem našel nekaterih njegovih posnetkov, vključno z oddajo Naš gost, ki sem jo prej omenil. Še dobro, da si tudi sam delam arhiv nekaterih prispevkov in sem tako vsaj našel njegov glas. Slišati glas pa je, kot bi ga priklicali v spomin... In za trenutek je bil spet tu, Kozjanec, ves navdušen nad gorenjcem Gasparijem...
Kategorija: "kultura"
Odličen intervju z Zorkom Simčičem sem bral v novih Pogledih. Pripravila ga je Valentina Plahuta Simčič in kar presenečen sem bil koliko novih stvari sem izvedel. Zorka so drevi počastili tudi v Celju v domu sv. Jožefa, kjer so pripravili večer ob njegovi 90 letnici. Na njem so sodelovali France Pibernik, Brane Senegačnik, igralca Zvone Hribar in Nina Ivanič, ki sta interpretirala odlomke njegove v domovini neuprizorjene drame o spravi Zgodaj dopolnjena mladost, Ljubiteljsko gledališče Teharje je pripravilo recital njegove poezije. Simčiču bo v ponedeljek Celjska Mohorjeva izdala njegovo novo knjigo, podelili so mu tudi častno članstvo...
Zorko je svetovljan, Prešernov nagrajenec, eden najprodornejših piscev – mislecev. Njegova beseda je jasna in odločna. Bok ob boku si stojita z Borisom Pahorjem, tako v letih kot v besedi, a vendar sta v slovenski zavesti oddaljena svetlobna leta. Zakaj? Zato, ker se je Zorko rodil v „napačni“ družini, kot so nekoč nekje zapisali.
Iz intervjuja mi je v spominu ostalo tudi to, da je na nek način vesel, da njegove drame o spravi Zgodaj dopolnjena mladost, danes ne uprizorijo. Kako je lahko avtor vesel, da njegovega dela ne igrajo v gledališču? Še Taras Kermavner mu je prerokoval, da ga bodo (po osamosvojitvi) igrali na več krajih. A se to ni zgodilo. Je preveč „neenostranska“. Za „rdeče“ je preveč klerikalna, za „črne“ preveč leva. Žalostno. In tu je še razlog trenda „režiserskega avtorstva“, ki poljubno reže in izpostavlja dele besedila, druge pa namenoma izpušča. Simčič ne zaupa sodobnemu teatru, da bi njegovo misel sprave lahko „nepohabljeno“ predal gledalcu. In tu ga popolnoma razumem.
Čestitke slavljencu ob visokem jubileju, z željo po zdravju in času, izrekam tudi preko tega zapisa.
Letošnja dobitnica Boršnikovega prstana, izjemna igralka, iskalka…
Tudi naša gostja pred letošnjim kulturnim praznikom.
Ponujam v poslušanje nekaj njenih besed iz Kulturnih utrinkov.
Mene se je vsekakor dotaknilo, kar je povedala...
Včasih ti pot prekriža kak dogodek, ki ga ne pričakuješ, od katerega si nič ne obetaš, a te na koncu preseneti in obogati. Natanko to bi lahko rekel za film z zgornjim naslovom, ki sem si ga imel priložnost ogledati. Na kratko bi mu lahko rekel: film z navdihujočo krščansko vsebino…
Zgodba gre nekako takole:
Henry (Luke Wilson) zboli za neozdravljivo boleznijo in se vrne v rojstni kraj preživet zadnje dneve. Kupiti hoče svojo nekdanjo hišo v kateri je bil zadnjič srečen, vendar je ne dobi. Tako se mora zadovoljiti z zanemarjeno hišo v soseščini. Nepremičninska agentka poskrbi, da mu, kljub njegovemu neodobravanju, na novo prebarvajo fasado. In takrat se zgodi madež, v katerem nekoliko vsiljiva soseda, prepozna Kristusov obraz. Ta začne kasneje krvaveti, ob njem se zbirajo ljudje, nekateri celo ozdravijo. Henrya vse to moti. V čudeže ne verjame, še sploh glede na svojo diagnozo. Jezen in razočaran je nad svetom. Kljub čudovitim znamenjem, ki jim je priča, ne zmore stopiti iz svojega stanja. Režiser Mark Pellington gledalcu kaže, da Božja milost nima meja in lahko dela čudeže tudi tistim, ki tavajo v navidez popolni temi.
Henry Poole je tu (če preprosto prevedemo naslov), je film z globoko duhovno vsebino. Dodelan scenarij, odlična glasba in izjemna skupina igralcev in igralk, naredijo zgodbo otipljivo. Režiserju je mojstrsko uspelo narediti očarljiv in zabaven film o resnih temah, brez norčevanja iz človeških prepričanj, pa kakršnakoli že so…
Zelo priporočam!
In še filmski napovednik:
http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=Mf97fnD3ed0
Na Bledu sem bil, v tamkajšnji galeriji Deva Puri. Tam imajo na ogled dve eminentni razstavi, keramiko Pabla Picassa in slike štirih slovenskih impresionistov Jakopiča, Groharja, Strnena in Jame. Galerija se lahko pohvali z 10 tisočim obiskovalcem, ki so ga prejšnji petek simbolično nagradili z grafiko Jožeta Cijuhe. Pogovarjal sem se z vodjo galerije Davidom Rjazancevom, ki je povedal vrsto zanimivih stvari, od tega, da se za razstave dogovarja z lastniki sam, do tega, da tujci pridejo večinoma pogledat Picassa, so pa bolj navdušeni nad našimi impresionisti.
Galerist danes ni lahko biti, ali če se izrazim drugače, s tem delom ni lahko preživeti. „Ampak še vedno lažje kot pa umetniki. Trenutno ne vem, kdo od naših umetnikov preživi s svojim delom.“ Kriza po letu 2008 se zelo pozna in najbolj je zarezala ravno pri stvareh, ki jih najprej lahko pogrešimo. Žal sem sodi tudi umetnost. Ko ima človek dovolj sredstev zgolj za preživetje, pač ne razmišlja o nakupu slik, kipov, velikokrat tudi knjig... S tem pa žal siromaši svoj duhovni svet. Kar se knjig tiče, lahko do njih pride v knjižnicah, slike pa... Ja, koliko je praznih sten.
Razstavi vabita še do konca novembra in morda se boste odločili za obisk, združen še s kakšnim sprehodom na Bledu, kjer je, kot pravi Rjazancev, zdajle najlepše, saj ni več običajne turistične gneče.