Mozartov Requiem je bil na sporedu Modrega abonmaja. V spomin na 220 letnico njegove smrti so igrali slovenski filharmoniki pod vodstvom Emmanuela Villaume in zapeli člani Slovenskega komornega zbora ter štirje solisti, ki so svoje zahtevno delo opravili zelo korektno.
Če je Mozart top avtor, vrhunska klasa, je Requiem vrhunec njegovega opusa, kljub temu, da ga ni sam dokončal, ker ga je prehitela smrt. Zapustil je nekaj skic, ki so omogočile Franzu Xaverju Süsmayerju, da je delo dokončal (in to nič šušmarsko). Osebno koncerte tega ranga nerad zamudim, kar pa bi se mi danes skoraj zgodilo.
V Hali Tivoli so namreč gostovali avstralski pevci zbrani pod naslovom The ten tenors. Na koncert v Cankarjev dom sem se odpravil z avtobusom, ki pa se je na Celovški »zataknil« že pri Stari cerkvi in se nato kar nekaj minut cijazil do naslednje postaje. Obiskovalci tivolskega dogodka so namreč naredili pravi prometni zamašek na uvozu vedno premajhnega parkirišča. Ni mi preostalo drugega, kot da sem pri Hali Tivoli izstopil in skušal kar najhitreje, s tekom, premagati razdaljo do Cankarjevega doma. Potem pa si predstavljajte človeka v obleki, ki teče čez park, mimo opere in Narodnega muzeja. V dvorano sem vstopil zadnji hip in potem na sedežu lovil sapo in izenačeval temperaturo.
Kategorija: "kultura"
Veliko pošte pride vsak dan. Večina je službene, veliko je listja, sem in tja se najde kaj iskrivega, včasih pa pridejo tudi nenadejani debeli orehi. Tako sem pred dnevi izvedel nekaj več o Ivanu Tavčarju. Saj veste, napisal je Cvetje v jeseni pa Visoško kroniko, bil je ljubljanski župan in narodni poslanec. Tukaj naj se moj uvod konča, spregovori pa naj pismo…
»Nocoj sem bil v Poljanah (nad Škofjo Loko) na kulturnem večeru ob 160-letnici rojstva dr. Ivana Tavčarja. Kakšno presenečenje sem doživel! Gostje okrogle mize so bili: literarni zgodovinar in politik Matjaž Kmecl, zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, pravnik Lojze Ude, ekonomist in politik Viktor Žakelj in publicist Miha Naglič.
Ko je tamkajšnji župan v pozdravnem nagovoru začel razpredati o politični veličini poljanskega rojaka, sem - ker politično biografijo Tavčarja nekoliko že poznam - postajal kar rdeč nad bodisi takšnim nepoznavanjem zgodovine bodisi nad njenim zavestnim potvarjanjem. Potem je sledilo še kup osladnih besed na Tavčarjev račun in ko sem si že mislil "kakšna izguba časa", je prišel do besede ddr. Grdina.
Prvič sem javno slišal nekoga govoriti o Tavčarjevi politični karieri skladno z že odkritimi in dokazanimi dejstvi. Ude in ostali (Kmecl presenetljivo še najmanj) so mu ugovarjali, da branje političnih virov o nekom ni najbolj posrečena zadeva za študij posameznikove osebnosti, ker si jih razlagamo v luči naših političnih preferenc, vendar ga oz. jih je Grdina čudovito zavrnil, da gre to pač na škodo bralca, ne pa samih dejstev.
In je povedal o Tavčarju takšne, da so ljudje kar zijali: da je s svojim povzpetništvom uničil slovenske liberalce, da je kot večinski lastnik časopisa Slovenski narod zavestno dopuščal lažnive obtožbe na račun Janeza Evangelista Kreka, da ga je SLS-ovec Ivan Šušteršič politično povsem premagal, da se je javno proglasil za alpskega Hrvata, da je zoper nasprotnike v SLS paktiral najprej z Nemci, kasneje pa z Italijani in Srbi, da je kot minister za prehrano v narodnem svetu 1918 generalu Maistru nasprotoval, ko je le-ta hotel zasesti Koroško še do Drave in Celovca, da kot minister ni pustil, da bi se Koroško oskrbelo s prepotrebnim živežem, da se je kot odvetnik ukvarjal predvsem s finančnimi špekulacijami, da je javno zasmehoval slovenskega kmeta itd. Pa še kup cvetk iz njegovega osebnega življenja. Ob tem mu je priznal, da je povsem točno napovedal vzpon komunizma.
Kako so ljudje zijali, res! Še sam sem bil presenečen, da je bil javno tako neposreden. In to v Tavčarjevem rojstnem kraju. Po dogodku sem mu šel kar čestitat. Je bil pa Grdina zanimiv: že vnaprej je rekel, da je bolje, da se o Tavčarju pogovarjamo kot o literatu, ker v tem je bil res, če bomo pa začeli z njegovo politično kariero, pa je opozoril, da bo marsikdo razočaran.
Grdina je imel do Tavčarja res korekten odnos: ko so ga drugi v njegovem političnem delovanju skušali tako ali drugače zagovarjati, jim je prosto rekel, da advokat advokata ne potrebuje in da gre za spoznavanje dejstev. Da je po tolikih letih pač že čas, da se človeka osvetli z vseh zornih kotov, pa naj si ljudje sami ustvarijo mnenje o njem, in da ga kot književnika zelo spoštuje, kot povsem nenačelnega politika, ki je ravno drugim očital "elastičnost", pa pač ne.
Skratka, še vedno drži tista Evripidova modrost, da čas sčasoma vse odkrije - ker je klepetulja, ki govori celo takrat, kadar ga nihče nič ne vpraša. Pa tudi če traja 100 in več let.
Pozdravljam, Blaž
Knjižni sejem, ki poteka v teh dneh v Cankarjevem domu, kaže nekoliko zlagano, idilično sliko brezskrbne Slovenije. Obiskovalci se tarejo med knjigami, založniki so (nekaterim knjigam) dodobra spustili cene, vse vrvi od dogodkov, kavarn, predstavitev… Ko bi le bilo tako.
A realnost seveda ni čisto taka. Ko sem se odpravljal v slovenski hram kulture, sem ravno naletel na demonstracije delavcev Heliosa, Cinkarne in Steklarne Rogaška, ki so se odpravljali protestirat pred NLB. Stanje torej ni tako idilično. Prav tako je v Cankarjevem domu res veliko obiskovalcev, vendar pa ali res kažejo tako veliko zanimanje za knjigo, ali je vendarle večina otrok, ki so jih tja pripeljale šole?
In ali so popusti na sejmu res odraz »praznika slovenske knjige« ali bolj krize, ki pritiska tudi založbe?
O tem sem se pogovarjal z Miho Kovačem glavnim urednikom Mladinske knjige in organizatorjem Založniške akademije. Nad obiskom je bil sicer navdšen, (kot da pri knjigah ni ekonomske krize) kljub vsemu je obiskovalcev vsako leto več, ampak popuste založb, ki ponekod segajo tudi do 80 in 90 % pa je ocenil za samomorilske, take, ki iz sejma delajo bazar… No, meni se je to zdelo v redu, predvsem iz vidika kupca.
Še ena posebnost zaznamuje letošnji knjižni sejem. Na naš trg so, sicer plaho a vendar, potrkale elektronske knjige. Mladinska knjiga in Študentska založba sta se angažirali na tem področju. Ena sicer manj kot druga, a korak je narejen. Kovač je kljub navdušenju ljudi nad elektronskimi novotarijami, opozoril na raziskave, ki kažejo, da smo pri branju iz elektronskega bralnika manj zbrani, da lahko preberemo manj in da se posledično tudi manj naučimo. Na to bodo morali pomisliti tudi založniki ob elektronskih izdajah. Prihodnost elektronskih knjig torej še zaleč ni enoznačna in (samo) svetla.
Tudi letos smo se odločili za ročno izdelane voščilnice. Oči je poskrbel za risbo, mamica z mladino pa za podlago, kuverte in zaščitno folijo. Mislim, da so nam kar uspele. Opazil pa sem tudi, kako družino skupno delo poveže. Vsak ima svojo majhno zadolžitev. Res drži pregovor, ki pravi, da je prava družina tista, kjer skupaj delajo…
Dan je bil v znamenju zbiranja vtisov po sinočnjem koncertu. Zvonili so telefoni, deževala so sporočila... Sam sem urejal foto galerijo iz katere izdvajam nekaj uspelih slik.
Radijski narodnozabavni ansambel
Urša Sešek in Petra Gorše
Irena Vrčkovnik
Dario Žvrga v eni izmed številnih preoblek.
Eva Černe
Eva Černe, Nuška Drašček, Irena VRčkovnik in Nuša Derenda
Slovenski oktet
Skoraj vsi nastopajoči
Sošolci Eva Černe, Darko Vidic in Nuška Drašček