Tole sem našel.
P. Krizostom: Kupila si je svečo
Vigred, 1.2.1928, stran 38
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-AJGHWXRQ/d78cea82-a2e8-4784-a3ba-85845a8580a4/PDF
Kupila si je svečo.
Na Svečnico pred rano mašo
kupila si je svečo
v klopčič lep povito,
svečo rožno rdečo.
Pred oltarjem Matere nebeške
svečo je prižgala
in molila je pobožno
in zaupno je kramljala:
»Glej. o Mati,
v roki mi gori
lučka mladega hotenja.
Glej, o Mati,
med prsti mi kopni
svečka mojega življenja.
Kako hitro, kako hitro
jo plamen použiva . . .
O Mati, bodi dobrotljiva!
V srcu mi prižgi
luč, ki jo prepaja božji žar,
luč nebeške milosti,
luč, ki ne umre nikdar.
Ko bo svečka dogorela,
svečka mojih dni,
ko bo smrt me že objela —
takrat, Mati, me otmi!
Takrat, Mati, čuvaj
lučko mojega srca!
V tisti veličastni uri
o žaru jasnem naj se lesketa,
ko bom pred prestol
Sina tvojega prišla.
In še nekaj o avtorju:
SEKOVANIČ, Franc
duhovnik, pesnik
Rojen:
14. november 1895, Bled
Umrl: 14. julij 1972, Radovljica
Občina:
Bled
Oče Ferdinand je bil trgovec in gostilničar, mati Marija Vovk.
Osnovno šolo je končal na Bledu. Frančiškansko gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in Kamniku. Maturiral je leta 1920. Med leti 1918-22 je študiral bogoslovje v Ljubljani. Ordiniran je bil leta 1921. Šest semestrov je študiral filozofijo tudi v Antonianumu v Rimu.
Med leti 1922-25 je bil župnik v Novem mestu. Med leti 1925-28 je bil v Ljubljani frančiškanski kaplan in župnik. V letih 1928-29 je bil profesor filozofije na frančiškanskem bogoslovju v Ljubljani. Med leti 1945-72 je bil priljubljen radovljiški župnik.
Bil je urednik mladinskih nabožnih listov Lučka z neba, Luč in Lučka. Pisal je pesmi, povesti, igre in verskovzgojne prispevke. Objavljal je v Vrtcu, Orliču, Mladosti, Ognju, Vigredi, Glasniku, Cvetju z vrtov sv. Frančiška, Glasnik Srca Jezusovega, Rasti, Družini in drugod. V Ameriki, v New Yorku, je v letih 1927-28, v Slovenskem nabožnem listu za jugoslovanske izseljence v Ameriki Ave Maria izšel njegov roman Most nad prepadom. Med leti 1931-39 je pod naslovom Otroške igrice izdal 8 knjižic odrskih prizorov s pesmicami. Napisal je pesniško zbirko Božji smehljaj, ki jo je ilustrirala Sonja Vončina.
Objavljal je tudi pod psevdonimom P. Krizostom.
Marijina hvalnica
46 In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
47 in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
48 kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
49 kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
50 Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.
51 Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
52 Mogočne je vrgel s prestolov
in povišal je nizke.
53 Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
54 Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
55 kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«
56 Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.
Preberite si tudi Razodetje: 12. poglavje, predvsem 1., 2. in 17. vrstico:
Žena in zmaj
12
1 Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. 2 Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin. 3 Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov. 4 Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila. 5 In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu. 6 Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje, da bi jo tam hranili tisoč dvesto šestdeset dni.
7 Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. 8 Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. 9 Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli. 10 Tedaj sem zaslišal v nebesih močen glas, ki je rekel:
»Zdaj je prišlo odrešenje, moč
in kraljevanje našega Boga
ter oblast njegovega Mesija,
zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov,
ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom.
11 Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta
in zaradi besede svojega pričevanja,
saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti.
12 Zato se veselite, nebesa,
in vi, ki prebivate v njih!
Gorje pa vama, zemlja in morje,
ker je hudič sestopil k vama,
poln divjega besa,
ker ve, da ima le malo časa.«
13 Ko je zmaj videl, da je bil vržen na zemljo, je začel preganjati ženo, ki je rodila dečka. 14 Toda ženi sta bili dani dve perutnici velikega orla, da bi odletela na svoje mesto v puščavi: tam naj bi se hranila čas, dva časa in pol časa, daleč od kače. 15 Tedaj pa je kača bruhnila iz žrela za ženo kakor reko vode, da bi jo odnesla. 16 A ženi je priskočila na pomoč zemlja: zemlja je odprla svoja usta in popila reko, ki jo je zmaj bruhnil iz svojih ust. 17 Zmaj pa se je razjezil nad ženo in se bojeval proti preostalim iz njenega rodu, proti tistim, ki se ravnajo po Božjih zapovedih in imajo Jezusovo pričevanje. 18 In ustavil se je na pesku morske obale.
Pa še začetek Svetega pisma: 1 Mojzes, 3 pogl. 15 vrstica:
15 Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo
ter med tvojim zarodom in njenim zarodom.
On bo prežal na tvojo glavo,
ti pa boš prežala na njegovo peto.«
Pa še: Jezus je svoj prvi javni čudež naredil na MARIJINO PRIPROŠNJO (to pomeni, da je ni zanemarjal, ampak ji je bil, vsaj v tem primeru, poslušen):
Janez 2, 1-12
Svatba v galilejski Kani
2
1 Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. 2 Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. 3 Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« 4 In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« 5 Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« 6 Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. 7 Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. 8 Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. 9 Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina 10 in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« 11 Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
12 Potem je šel dol v Kafarnáum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni.
Pa seveda še to, kar je omenil že g. Tomi - da je Jezus na križu svojo mater postavil za mater nas vseh. (Matej 19,25 - Žena, glej tvoj sin... - ...Sin, glej tvoja mati...)
Drugače pa Jezus kliče svojo mater ŽENA - ker to je - ni samo njegova mati (to je le po Jezusovi človeški naravi), drugače pa je tudi Božja nevesta in hči - kot mi vsi. To, da jo kliče ŽENA, ki je večkrat omenjena v Svetem pismu pa kaže na to, da ima Marija posebno mestu pri Bogu in ni kot mi vsi - temveč je tudi nova Eva. Še najmanj, kar ji lahko priznamo je, da je Jezusova mati, kot so jo klicali njeni sodobniki in apostoli, in to bi ji morali priznati s spoštljvostjo, kot to delamo do vseh mater - Jezus sam pa je Marijo klical ŽENA, kar je več kot le mati. Sami presodite. (Katera žena bi sicer bila tolikokrat omenjena v Svetem pismu? In ko Jezus kliče Marijo - žena - nakaže ravno na to, da je Marija ta žena v Svetem pismu).
Sicer pa povsem razumem vašo dilemo, če beremo strogo po Svetem pismu tega ne zasledimo (ni nam dikrtirano), ampak ali naj ne vodi branje Svetega pisma Sveti Duh?
Bi vam pa rada še rekla - prosite za milost spoznanja - dokler ne verujete v nekaj, je prav, da to ne častite, lahko pa molite in prosite za milost razsvetljenja in resnice - in Bog vam bo rade volje naklonil spoznanje. Ni dolžnost častiti Marijo, je pa lahko velika pomoč in prednost. Vsekakor pa smo ji dolžni izkazati spoštovanje Božje matere. Drugače pa mi, Kristjani Marije ne častimo - v smislu kot častimo Boga, ker Marija NI BOG, jo pa BLAGRUJEMO (kot je navedeno v Svetem pismu) in SE JI PRIPOROČAMO, to pomeni, da Marijo prosimo, naj prosi svojega Sina za kakšno milost, tako jo prej dosežemo Tudi pri ljudeh je tako, da mati velikokrat več doseže pri svojih otrocih kot kdo drug.
Pa tudi pri svetopisemskem odlomku, ki ga omenjate (in pravite, da je Jezus svojo mater na nek način zanemaril) - ko so Jezusu povedali, da je prišla njegova mati in je dejal:Kdo je moja mati... - kdor izpolnjuje voljo Mojega Očeta, ta mi je brat, sestra in matti... To je Jezus rekel, nikjer pa ne piše dalje, da potem, ko je Jezus podal svoj nauk, da zatem svoje matere ni sprejel. Jezus je iz vsake priložnosti znal podati svoj nauk, to pa ne pomeni, da ni izpolnjeval svojh stanovskih dolžnosti.
Drugače pa molitev, ki jo molimo k Mariji je angelov pozdrav Mariji ob napovedi Jezusovega rojstva (molitev Zdrava (bolj pravilno Pozdravjljena) Marija je torej v Svetem pismu)::
Luka 1, 26-38
26 V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, 27 k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. 28 Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« 29 Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. 30 Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. 31 Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. 32 Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida 33 in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« 34 Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« 35 Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. 36 Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. 37 Bogu namreč ni nič nemogoče.« 38 Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.
Toliko v razmislek, saj ljubite nebeškega Očeta, - in kot je zapisano v Svetem pismu - Nihče ne more priti k Očetu, razen po Jezusu Kristusu in nihče ne more priti k Sinu, če ga ni Oče pritegnil.
Glede kipov pa ne bom nič rekla - moje mnenje je, da je Bog Oče Duh, ki torej nima vidne podobe, Jezus Kristus (ki ga slavimo z Očetom in v občetstvu s Svetim Duhom), pa ima povsem jasno, telesno človeško podobo. To cerkev razlaga tako - če imaš sliko od svoje matere ali očeta ali otrok v denarnici in jo pogledaš to ne pomeni, da častiš sliko, ko jo gledaš, ampak si v duhu združen s tistim, ki je na sliki. Podobno naj bi bilo tudi s kipi in slikami Jezusa in Marije in tudi z drugii slikami - npr. Svete Trojice, Boga Očeta ...). Vendar pa o tem ne bom sodila, niti prepričevala. Vsak po svoji vesti. Menim pa, da če Bog nekaj blagoslovi, da je to blagoslovljeno. - ljudi in stvari.
Vse dobro,
Katja