http://blog.ognjisce.si/jozeb/?disp=comments sl-SI http://backend.userland.com/rss 60 Thu, 28 Oct 2010 16:33:23 +0000 jozeb [Član] c702@http://blog.ognjisce.si/ <p>Hvala, Tadeja za pohvalo, vaš čas in tole razmišljanje. Ko se bom naslednjič srečal s podobnim primerom, ne bom več tako presenečen.</p> Hvala, Tadeja za pohvalo, vaš čas in tole razmišljanje. Ko se bom naslednjič srečal s podobnim primerom, ne bom več tako presenečen.

]]> http://blog.ognjisce.si/jozeb/2010/10/21/presene-enja#c702 Thu, 28 Oct 2010 08:36:28 +0000 Tadeja [Obiskovalec] c700@http://blog.ognjisce.si/ <p>Jože, hvala za vaše bloge, razmišljanja. Preberem jih tu in tam in vedno se me dotaknejo. <br /> Tale s križem ob kapelici je prav poseben zame. <br /> Včasih (žal preredko) se rekreativno spravim v športno opremo in grem "polaufat". Tečem mimo kapelice, kjer je za razbito šipo postavljena slika angela, ki varuje dva otroka. Slike se spominjam iz mojih otroških dni, ko je še živela stara mama, ki jo je imela obešeno v svoji spalnici. Po njeni smrti sem jo želela dobiti v spomin, a sem bila prepozna. Ne vem kam je izginila, morda je nekje na podstrehi pri mojem stricu, ali pa je kje žalostno končala. Svoj tek izkoristim za premišljevanje, včasih tudi molim, vedno pa se ob kapelici prekrižam. Ta gib, ni navaden, je znamenje zame, pa tudi za tistega, ki me ob tem morda opazi. Pomeni mi spomin na moje otroštvo, saj so me tega naučili moji starši, moji stari starši...na vse lepo kar je bilo, pa tudi in predvsem na to, da je z menoj On. S tem gibom Mu želim povedati, tu sem, tvoja sem, zaupam Vate. <br /> Še drugega dogodka sem se spomnila ob tem. Ko smo se družinsko vozili k nedeljski maši smo šli po poti, kjer je ob pokopališču kapelica sv. Jožefa. Dobro se spomnim, da se je moj brat vestno pokrižal, ko smo šli mimo. Sedaj je že "velik, odrasel fant". Ko gre mimo kapelice se ne pokriža več, pa tudi, ko se včasih zberemo še s starši na prazničnem kosilu ob molitvi komajda še odpisa ustnice, ali pa samo jaz to želim videti...ne vem kaj se je zgodilo. Želim, da bi nekoč videl kakšenga takšnega mimoidočega ob kapelici in se spomnil, da je to nekoč daleč nazaj počel tudi on...</p> Jože, hvala za vaše bloge, razmišljanja. Preberem jih tu in tam in vedno se me dotaknejo.
Tale s križem ob kapelici je prav poseben zame.
Včasih (žal preredko) se rekreativno spravim v športno opremo in grem "polaufat". Tečem mimo kapelice, kjer je za razbito šipo postavljena slika angela, ki varuje dva otroka. Slike se spominjam iz mojih otroških dni, ko je še živela stara mama, ki jo je imela obešeno v svoji spalnici. Po njeni smrti sem jo želela dobiti v spomin, a sem bila prepozna. Ne vem kam je izginila, morda je nekje na podstrehi pri mojem stricu, ali pa je kje žalostno končala. Svoj tek izkoristim za premišljevanje, včasih tudi molim, vedno pa se ob kapelici prekrižam. Ta gib, ni navaden, je znamenje zame, pa tudi za tistega, ki me ob tem morda opazi. Pomeni mi spomin na moje otroštvo, saj so me tega naučili moji starši, moji stari starši...na vse lepo kar je bilo, pa tudi in predvsem na to, da je z menoj On. S tem gibom Mu želim povedati, tu sem, tvoja sem, zaupam Vate.
Še drugega dogodka sem se spomnila ob tem. Ko smo se družinsko vozili k nedeljski maši smo šli po poti, kjer je ob pokopališču kapelica sv. Jožefa. Dobro se spomnim, da se je moj brat vestno pokrižal, ko smo šli mimo. Sedaj je že "velik, odrasel fant". Ko gre mimo kapelice se ne pokriža več, pa tudi, ko se včasih zberemo še s starši na prazničnem kosilu ob molitvi komajda še odpisa ustnice, ali pa samo jaz to želim videti...ne vem kaj se je zgodilo. Želim, da bi nekoč videl kakšenga takšnega mimoidočega ob kapelici in se spomnil, da je to nekoč daleč nazaj počel tudi on...

]]> http://blog.ognjisce.si/jozeb/2010/10/21/presene-enja#c700