Iz napisanega sledi, da je avtor besedila (verjetno po pomoti) zamenjal besedi mlajši in starejši. Naš povzetek na spletni strani je torej pravilen.

Zdaj pa le še k vprašanju, ali je lahko oče grešnik, ker je sinu dal delež in ga pustil oditi?
Kdaj je otrok dovolj zrel, da lahko odide na svoje? Kdo o tem sodi? Moj oče je moral od doma z 11. leti in od takrat naprej se sem živi. Meni ni bilo treba, vseeno pa bi se težko strinjal, da je bil moj oče takrat že dovolj zrel za to. Glede na različna kulturna okolja je ta čas različen. Spomnimo se, da v nekaterih kulturah poročijo in oddajo deklice ženinom, ko same zase še ne morejo odgovarjati. Po drugi strani pa je jasno tudi, da se redko kateri doraščajoči otrok ne postavi očetu po robu in njegovih dejanj ne oceni kot nemodernih. Uporništvo nam je na nek način prirojeno, morda tudi zato, da se lažje "odlepimo" od očetovega avtomobila in maminega hotela...
Če pa v tej priliki gledamo Očeta, kot podobo Boga, potem težko pridemo skozi s trditvijo, da je Bog grešil. Bog namreč ve. Sinu daje vse kar mu gre, vključno s svobodo, da se odloči proti njemu. Neprizivno.

Večkrat poslušam R. Ognjišče.
Primerjal sem zapis o papežu, od s. B. Zelič, glede izgubljenega sina (obj. 14.3.10?) in pa isto temo na slovenskem R.Vatikan (14.3.10, 20,00).
Naletel sem na protislovje: po papežu je mlajši sin upornik, po R. Vatikan pa starejši. Papež pri starejšem sinu govori o hinavščini.

Sprašujem se, ali so te oznake pravilne.
V čem je hinavščina st. sina (papež), ali v čem je uporništvo st. sina (R. Vatikan), ali v čem je uporništvo ml. sina (papež)?
Strinjal bi se, da je st. sin pravičnik (domišljavec, prevzetnež; njegova napaka je napuh; svojega ml. brata nima za sebi enakega, ima ga za grešnika, sebe pa za večvrednega).
Strinjal bi se tudi, da je ml. sin splošni grešnik (ali kot otrok: je še nezrel. – Mimogrede: je tudi oče grešil, ker je ml. sinu dal delež in ga pustil oditi?).
In bistven element te prilike je po mojem mnenju tudi usmiljenje: oče je začutil usmiljenje do zopet “živega” (do zopet “zdravega”) ml. sina (to pa zato, ker je ml. sin šel vase, Lk 15,17, in je tudi priznal, da je grešil, itd., Lk 15,21).
To lahko primerjamo s priliko o Samarijanu: tudi tam je usmiljenje bistveno: le Samarijan je čutil usmiljenje do poškodovanega.

Kaj pravite?

Lp, Rock.