Eno leto (Pre)Hude jame
Ostanki po vojni pobitih nam sledijo!
Zadnjih 20 let se nam polpretekla zgodovina postavlja na glavo. Nekoč pokončni, hrabri in nepokorljivi partizani, postajajo zlomljeni starci, na katere pritiska vest, ki je z leti niso uspeli utišati... Šele zdaj vemo, kako rizična skupina samomorilcev so pravzaprav nekdanji Oznovci. Vesti ne moremo enostavno izključiti, ko nam ne ustreza. K nam se vrne, ko jo najmanj pričakujemo. In kljuva! Zanimivo, da se k nam navadno vrača takrat, ko smo sami. In najbolj osamljeni so stari ljudje. Zato k nam kapljajo izpovedi, ki jih od nekdanjih junakov revolucije ne bi pričakovali. Mit o partizanstvu se sesuva kot hiša, ki jo je gospodar postavil na pesek.
Ostanki po vojni pobitih nam neusmiljeno sledijo!
Sledijo nam v ciklih. Najprej izbruh ob najdbi ostankov žrtev, nato veliko prelitega črnila in izgovorjenih besed, potem spet tišina, kot bi se moreč zrak usedel na slišano. In potem se zgodba čez nekaj časa ponovi. Ne moremo se ji izogniti, preži na nas iz več kot 590 različnih množičnih grobišč, na tem majhnem koščku sveta. Obstajajo študije, ki ugotavljajo, da leži v njih med 150 in 200 tisoč ljudi. Od tega okoli 10 odstotkov Slovencev. Strahotne številke. V zadnjem času se pogovarjamo o 773 mrtvih, ki so doslej odkriti v Hudi jami pri Laškem. Žal so ti samo delček, od verjetno več kot 5000 pobitih.
Njihovi ostanki nam neusmiljeno sledijo.
Gre za ljudi, ki bi jih nekateri najraje izbrisali iz spomina, drugi bi jim radi nalepili nalepko kolaborantov in nemških pomagačev. A vse to se preobrne na glavo, ko ugotovimo, da so bili pobiti po »osvoboditvi«, da o njihovi krivdi ni nobenih dokazov. Kriv pa je vedno tisti, ki ga obsodijo sodišča... Pobiti so bili po tistem, ko je našim »bratskim narodom in narodnostim«, zasvetila zlata svoboda, takrat ko v državi ni bilo več sovražnikov pod orožjem... Zakaj so potem te kosti tam, kjer jih ne bi smelo biti? Zakaj so med njimi ženske kite? Zakaj je bilo potrebno postaviti 11 pregrad, da se do njih ne bi nikoli prišlo? Zakaj so bili obsojeni na večni izbris iz naše zavesti?
Šlo je za dobro pripravljeno in usklajeno akcijo čiščenja mogočih političnih nasprotnikov. Pazite, mogočih! Takratna oblast je že med vojno delala spiske ljudi, ki bi jim bili kdaj v prihodnosti lahko nevarni. Odločila se je, da počisti najbolj radikalno.
In tako nam ostanki pobitih sledijo v naš čas.
Pravijo, da so bili to zmedeni časi, ko se je veliko delalo tudi na lastno pest. A na lastno pest se ne da pobiti toliko ljudi. Pravijo, da je treba ločiti med delovanjem jugoslovanske armade in slovenskih partizanov. Lepo vas prosim. Vsa leta smo se učili, da so bili slovenski partizani del jugoslovanske vojske. Učili smo se kako so Vidmar, Jakac in še nekateri potovali v Jajce in Tita predlagali za maršala. Kakšno sprenevedanje je to, da se slovenske partizane izvzema iz jugoslovanske vojske? Zdaj pa delimo partizane na slovenske in jugoslovanske. Slovenski partizani so bili del jugoslovanske partizanske vojske in del revolucionarne pesti, ki je po vojni pometla z razrednimi nasprotniki na najbolj brutalen način. In njihov vodja Tito, je zločin ukazal. Zato smo mu v Ljubljani lani spet posvetili avenijo. Da spomina nanj ne bi pozabili.
Za njim pa so ostale kosti, ki nam danes sledijo.
In zdaj zaenkrat pustimo preteklost. Vprašajmo se, kaj od nas zahtevajo kosti teh žrtev v Hudi jami? Predvsem pieteto. Pravico do groba. Dokler se kosti umrlih ne pokopljejo, ne bo resnice. Bo le laž, ki jo izrekajo tisti, ki so jih zverinsko pobili! Vsekakor lahko postavimo vprašanje, kdo so bile žrtve in kdo eksekutorji? Kdo so tisti, ki še danes držijo nevidne niti v svojih rokah in poskrbijo, da govorice vedno potihnejo, ko jim ne ustreza. Ste opazili, kako se da oteževati nadaljnja raziskovanja? Rudarska inšpektorica je za pol leta ustavila vsa dela v rovu. Resorni ministrstvi ne izpolnjujeta svoje obljube o tem, da se bo rova vendarle raziskalo do konca. Zakaj? Težko je kopati po preteklosti tam, kjer bomo slejkoprej naleteli na oblatena imena znanih junakov, herojev, nekdanjih predstojnikov, mogoče tudi družinskih prijateljev...in spet smo pri kosteh, ki nam sledijo.
Ob koncu se lahko vprašamo, koliko časa bo še trajalo to ciklično spominjanje na kosti, ki ležijo po Sloveniji in se nam kar naprej vračajo? Kdaj bomo s svojo preteklostjo opravili in potegnili črto ter rekli bobu bob? Kdaj bomo sposobni preseči dvoličnost naše oblasti, ki po eni strani Srebrenico razglaša za kraj genocida, sama pa dopušča, da se po številu žrtev, še hujši zločinci, danes tukaj sprehajajo svobodno, ovenčani s prapori, rdečimi zvezdami in priviligiranimi pokojninami? Kdaj bo na zatožno klop sedel prvi mitični partizanski junak, ki je s svojimi nečastnimi dejanji umazal našo zgodovino? Ne, nihče noče preobračati zgodovine. Le dopolniti jo moramo! Šele z obtožbo nekdanjega sistema kot genocidnega in zločinskega, nam bodo kosti nehale slediti in lahko bomo zadihali res svobodno.
In še skromno vprašanje za konec. Bo naš predsednik tudi koga iz Komisije za prikrita grobišča odlikoval za opravljeno delo?
1 komentar
Komentar from: Janez Medvešek [Obiskovalec]
Form is loading...
Zdravo, Jože! Ko sem zjutraj prebral tole, sem se kar malo zamislil. Nad kruto resnico, ki veje ven iz teh misli in koliko truda in časa, pa še česa, je potrebno vložiti v tako dolge misli,razmišlanje, blog. Čakal sem ves dan in bil prepričan, da bo zvečer kar mrgolelo komentarjev na tako dobre in izbrane misli...
Ura je dvaindvajset. Normalni, utrujeni ljudje že odhajajo spat... NIČ. Brez komentarja. In mi je na misel padel tisti krasen pregovor, ki kar nasplošno velja pri nas in škoda, da ni slovenski- PSI LAJAJO, KARAVANA PA GRE DALJE.... Da, ni naš, pa bi lahko bil!!! Zato pa smo tam, kjer smo. Ker se ne brigamo za tisto včeraj, ne zanimamo se za jutri, važno je le, da so časopisi danes in ne vem kateri dan že, polni bulmastifov, pa novic in reklam, da bo kmalu spet tisti komunistični praznik,ki še vedno ni končal na smetišču zgodovine in ki z materami in pravimi ženskami nima nobene zveze- osmi marec. Nekateri so prepričani, da je kamena doba že mimo, jaz pa mislim, da še traja...
LP JM