Juretov blog

Po kratki noči dolga pot! Pred njo okusen zajtrk pri sestrah usmiljenkah, ki sva jih včeraj srečala v gnilem podzemlju mesta, ko so predano služile brezdomcem. Drugačni sorti "brezdomcev" so danes pripravile obloženo mizo, pokazale lepo kapelo in nov mini bus, s katerim bodo medicinsko oskrbovale uboge na različnih koncih mesta. Kot, da njihovo razdajanje danes, ki ga običajni smrtnik ne bi zmogel, ni dovolj. Vedno nove naloge, novi cilji in enaka volja, ki premika bregove. Prav ob Črnem morju so, pogledali smo ga, prepihalo nas je in komaj sva verjela, da je poleti tam lahko prav prijetna plaža. Danes morje ni imelo prijaznega obraza.

Za nami je torek, ki smo ga preživeli na bolj ali manj razmajanih cestah med Odeso, Balto in Vinnitso. Šeststo kilometrov! Vmes smo spoznavali neskončne ravnine, obarvane s črno zemljo, zeleno travo, polja brez konca, obdana z modrim nebom. Kot ukrajinska zastava: spodaj rumeno žitno polje, zgoraj modro nebo! Pardon, ampak ... zakaj modro nebo? Če bi sodili po dosedanjih dneh najinega obiska, bi bila zgornja polovica ukrajinske zastave z lahkoto sive barve. Doslej res ni bilo videti veliko modrine. Kot bi se nebo odločilo, da nam bo pomagalo pri nagovarjanju dobrotnikov in naslikalo otožno podobo krajev in pokrajine.

Veliko sva izvedela o državi, njeni zgodovini, ljudeh, današnjem obrazu samostojnosti, Rusih, s katerimi so trenutno v vojni na skrajnem vzhodu, Krimu, odvisnostih, ki tarejo tukaj mlade, misijonarjih, ki prinašajo svetlobo v njihove dni in upanje v lepšo prihodnost.

Mihail, po naše kar Miha, je grkokatoliški duhovnik, ekonom hiše lazaristov v Kijevu, odgovoren za kar nekaj dejavnosti družine lazaristov. Z dovoljenjem vodenja obredov po katoliškem obredniku je tisti, ki pogosto mašuje v kapelah redovniških hiš po Ukrajini. Danes je za majhno skupnost in nas, njihove goste, maševal v Balti. Vsak večer, ko obrne ključ Škode, avta s katerim dirjamo iz mesta v mesto, vpraša: "Ste se bali?" Z razlogom. Kako že rečemo? Težko nogo ima, ceste pa včasih niso pripravljene na dirkača, ki podira rekorde. Pa se ne bojiva, zaupava mu in upava, da imajo tudi grkokatoliki angele varuhe ... Ko pridemo do skupnosti, ki nas pričakujejo, najprej vprašajo: "Kako ste potovali? Je bila dolga pot?" Potem, ko zagledajo Miho, ki nas vozi, pa nemudoma hudomušno dodajo: "O, z Mihailom ste prišli! Potem se pa ni vleklo, a ne?" Varen in hiter voznik, duhovit sogovornik in nadvse prijazen spremljevalec je. Če dodam še sestro Marto, ki je ves čas z nami, potem res lahko povem, da sva v sijajni družbi, v varnem okolju, ki bi si ga človek želel na vsaki poti. Tudi takole bi jima rad rekel: hvala za vse!

Osrednji cilj današnjega dne, morda pa tudi najine poti je bilo mesto Balta. Dvestopetdeset kilometrov oddaljena od Odesse, prav toliko od Kijeva, mesto y dvajset tisoč prebivalci, blatnimi ulicami, od Boga pozabljenimi deli mesta, danes z zoprnim vetrom in mnogimi, premnogimi težavami. Pred desetimi leti so v mesto prišle sestre usmiljenke. Srečale so sestrico in brata, otroka, ki sta sama tavala po nočnih ulicah in zbegano iskala ... Kdo ve kaj! Našla sta sestre, ki so v Balti skušale ustanoviti varno hišo za otroke, zavetje v obliki popoldanskega varstva, prijazen prostor za otroke, ki si zaslužijo pozornost, pa je doma niso deležni. Začele so v najtem stanovanju, kmalu kupile majhno hišo na obrobju mesta, jo preuredile in začele!

Danes tri sestre vsakodnevno sprejemajo otroke, ki popoldne pridejo na topel obrok, po prijazen pozdrav. Dobijo varno druženje s sovrstniki, prostor in igrače za igro, pa tudi učno pomoč, možnost reševanja stisk v katerih se znajde vsak otrok ali mladostnik. Dobijo sestre, ki so jim pripravljene pomagati ...

V Balti je še danes močno razširjeno omamljanje otrok in mladih z lepilom, v mnogih domovih cmarijo sintetična mamila. Iz močnih narkotikov z različnimi recepti "pridelujejo" mamila, ki so dostopna tukajšnjim revežem. Večina družin je razbita, ločeni starši mnogih otrok se utapljajo v alkoholu, bežijo v svet omame, živijo s hudimi boleznimi in popolnoma neodgovorno zrejo v svojo prihodnost in jutrišnji dan otrok! Mnogo mladih je v zaporu. Tudi, ko odslužijo kazen ne zmorejo dolgo stopati po poštenih poteh. Začaran krog! Še eden izmed mnogih v mojh zapisih.

Ob hiši sester usmiljenk je katoliška cerkev, ki so jo v času komunizma odvzeli Cerkvi in iz nje naredili avtobusno postajo. Od svobode naprej jo skušajo obnoviti in ji znova vdahniti življenje, ki ji gre. Ne zmorejo priti do denarja, ki bi zagotovil obnovo. Katoliška cerkev je tukaj predstavljena le z delom usmiljenk, ki se trudijo, da bi jim ljudje zaupali. Pred desetimi leti so namreč naletele na ogromno nasprotovanj. Predstavniki pravoslavne cerkve so namreč razširili nezaupanje, prepričevali starše, da sestre trgujejo s človeškimi organi in, da naj nikar ne pošiljajo otrok pod streho njihovega doma. Si predstavljate? Pa le vdano služit so prišle. Dve Poljakinji in domačinka. V tujo deželo, brez kakršnekoli želje po plačilu, vračilu ... Potem pa te obsodijo takih grozot. Uspešno so prestopile vse ovire in danes predstavljajo edino svetlo točko, ki sva jo uspela videti v tem mračnem blatnem mestu. Še dim, ki se je valil iz dimnika ob srednji šoli je bil črn, težak, grozeč.

V mestu, v tem obupu in skrajnem robu, po katerem hodijo ljudje, deluje štirinajst različnih sekt. Med njimi menda tudi satanistična, saj se vsake toliko zgodi kak umor zaradi žrtvovanja hudiču ... Ja, pogosto se z Izidorjem samo nemo pogledava, se primeva za glavo in ... ostaneva brez besed!

Preprosti ljudje v mestu skušajo preživeti po svojih močeh. Mnoge žene šivajo, pečejo kruh, izdelujejo, kar znajo izdelati s svojimi rokami. Na ulicah mest skušajo prodati kar naredijo in tako preživeti svojo družino. V Balti je bila nekoč mlekarna, danes je ni več! Imeli so mizarsko delavnico, pa je propadla ... Večina zaposlenih je na delu v Odesi, odkoder se enkrat ali dvakrat na mesec vrnejo domov. Tudi mladi se čez počitnice radi odpravijo v to obmorsko mesto, skušajo nekaj zaslužiti. In res, če so pridni, se ob koncu počitnic vrnejo s parom novih hlač ... In mnogimi, pogosto groznimi, izkušnjami. Sestre pravijo, da se pogosto pokaže, da počitniško delo, na katerega se mlad človek odpravi v Odeso, predstavlja vstop v svet brezdomstva!

Tu, v hiši sester usmiljenk pa: vesela pesem, smeh ob računalniških igricah, mehka postelja, toplo kosilo. Doma ni ničesar od naštetega. Trenutno imajo na svojih seznamih šestdeset otrok, v dveh nadstropjih pa veliko premalo prostora. Ker so majhni otroci, ki so jih sprejele pod svoje okrilje pred desetimi leti, danes že mladostniki z drugačnimi potrebami od majhnih otrok, s katerimi se družijo, bi rade kupile in obnovile, za delo pripravile hišo v neposredni bližini. In prav pri tej želji smo začutili, da bi lahko bila cilj naše Pustne sobotne iskrice prihodnje leto! Konkreten cilj, pomoč pri projektu, ki vodi v življenje, pri gradnji hiše, ki pelje proč od propadanja mladih, proč od smrti! Ko bi videli prijazne nasmehe otrok, ki so se v prostorih varne hiše pogovarjali z nama ... In, ko bi jih primerjali z mrkimi obrazi premraženih mladih na ulicah, bi videli ogromno razliko in začutili zakaj nam je ob razgrinjanju načrtov, ki jih imajo sestre, postalo tako toplo pri srcu.

Sestra Galina, ki vodi omenjeno hišo, nas je popeljala do družine, iz katere prihajata otroka, ki so ju sestre kot prva srečale na njihovem začetku dela v Balti. No, takrat sta bila otroka, najstnika, danes pa ... Dvaindvajsetletno dekle je mati štirih otrok, njen brat pa lastnik "delavnice za pripravo mamil". Ja, pravi, sestra, včasih je težko in kljub trdemu in iskrenemu delu, na koncu ne pridejo do uspeha. V večini primerov pa se otroci poberejo, začnejo živeti vrednote, o katerih slišijo pri sestrah in spoznajo, da je svet lahko tudi prijazen, pošteno delo plačano, ljubezen pa brezpogojna!

Hiša je stara stoeno leto. Videti je, da je že desetletja ni nihče pošteno obnavljal, leseni podi v nadstropju ne bi zdržali poštenega testa, v prostorih ni najti ravne površine. O Bog! V hiši živi precej nenavadna mama, ki je ves čas našega obiska na moč glasno razlagala o plakatih z ikonami, ki so jih nalepili na steno. Na vse pretege je skušala sestram razložiti kako neskončno zaupajo v Boga,kaj jim pomeni Marija, kako pomembna je zanje molitev ... V kuhinji je bila stajica, v njej eden od štirih majhnih otrok. V sobi ob njej živi mlada družina. Ena velika postelja, majhna omara in svetleča dekoracija iz luči, ki sodijo na božično drevesce. V drugi sobi je mama z najstniško hčerko in najmlajšim dekletom, ki je osnovnošolka. Marsikaj je spominjalo na domove, v katerih sva se lani srečevala z družinami iz botrstva za Etiopijo. Le polt ubogih je bila drugačna. Pa hlad, ki ga v Afriki pač ni, se bo tukaj zdaj zdaj prelevil v strupeni mraz. Revščina, vprašanja kako je to mogoče in nemi odgovori, nemoč sester, ki jim skušajo pomagati. V spodnjem prostoru pa biva sin in brat, falot, ki s svojim nedelom in nepoštenjem skrbi, da hišo pogosto obsije modra luč policijskega avtomobila. Pripelje se bo črni blatni cesti mimo hiš, ki so si precej podobne med seboj. Skromne, na videz pozabljene, skoraj zapuščene. Le sem in tja je moč videti trud skrbne roke, ki bi rada olepšala okolico ali dom. Večina propada.

Verjetno bi v teh razmerah sploh težko bilo drugače. Mladi si želijo, da bi prišli do redno plačanih državnih služb. Pa čeprav učitelj zasluži le okoli sto evrov na teden, zdravnik pa osemdeset. Ja! Res. Dolgo mora hoditi v službo, da povrne "začetni vložek". Korupcija je požrtna, nesramno brezbrižna do tistega, ki nima! Za vstop v zdravniške vrste, kot pogoj za to, da v Ukrajini lahko začneš delo zdravnika v državni bolnišnici, je namreč plačilo. Tudi do petdeset tisoč evrov moraš odšteti. Komu? Tistemu, ki je to storil verjetno kako leto pred teboj ... Enkrat se je pač začelo, do danes pa razraslo do neslutenih barabij. Na vseh področjih, pravijo, povsod!

Ob vsej gnilobi pa tukajšnji človek, mlad in star, prisega na "šminko", zunanjo podobo, ki skuša prikriti njihovo uboštvo. Gmotno in duhovno. Tudi, če prihodnji mesec ne bo kruha v hiši, da le plačamo obrok za nov prenosni telefon. Doma se podira streha nad glavo, v šoli pa je dekle urejeno kot foto model z naslovnice modne revije. Doma in v notranjosti so ubogi do nepredstavljivosti, med ljudmi in navzven pa bleščeče zadovoljni in urejeni! Pa razumi, če moreš ...

Do sprememb na bolje bo prišlo počasi, s pogovori, razumevanjem stisk, poslušanjem, sprejemanjem. In vse to, prepričan sem, lahko v Balti da le hiša sester usmiljenk, ki ji bomo, upam, skušali pomagati. Kajti, kot vedno reče Peter Opeka: "Nihče! Nihče ne bi smel živeti v takem svetu. Ne smemo pustiti, da se to dogaja ljudem. Ljudem kjerkoli!" Tudi v Ukrajini ne. Po danes doživetem lahko rečem: Balta bi lahko bila tudi Blata.
... Na, spet naju je ujel nov dan. Dost' bo. Čez nekaj ur na novih 600 kilometrov ... Pozdrav v domovino in hvala, ker ste z nami!

* Preizkušani odvisniki, ki v komuni skušajo najti pot v svobodo življenja ...
* Brezdomci, ki se lahko enkrat na tri tedne stuširajo v centru ...
* Bolniki, ki si morajo v državni bolnišnici plačati vsa zdravila, ves sanitetni material. Vse!
* Invalidi po amputaciji nog, ki po operaciji ne vedo ne kod, ne kam ...
* Bleščeče središče milijonskega mesta in popolnoma pozabljena okolica ...
* Zatrta dobrodelnost, ki se po pol stoletni komunistični prepovedi ne more pobrati!
* Duhovnik, ki z razdajanjem, idejami, voljo in močjo v ostalih zbuja slabo vest.

Vse zgoraj zapisano je le del tistega, kar se bo po današnjem dnevu motalo po moji glavi, kar mi bo zastavljalo vprašanja. V meni se bo povedano slikalo vedno znova, ko bom obujal spomin na Odeso in dan preživet z lazaristom Vitalijem. "Danes boste spoznali nekaj naših projektov," nam je dejal po jutranji maši, ko je s sestrami in sobrati nabral moč za dolg ponedeljek. "Boste videli zakaj ikone na stenah naše kapele pričajo o delih usmiljenja!" In smo res! Nobena podobnost podob z ikon in njihovim delom namreč ni naključna. Bolne obiskujejo, gole oblačijo, lačnim dajejo jesti ... Vsak dan na različnih koncih Odese in njene okolice!

Ob nenehnem zvonjenju misijonarjevega telefona, reševanju različnih tegob ubogih, ki so ga klicali, nas je z avtomobilom, s katerim je, denimo, prejšnji teden prevozil štiri tisoč kilometrov, najprej popeljal proti tovornemu pristanišču v Odesi. Sredi dolge kolone tovornjakov, ki čakajo na pretovor žita, je zavil na "skoraj malgaško" brezpotje, ki nas je vodilo mimo nastajajočega novega logističnega centra, ki ga gradijo z ameriškim denarjem. Dospeli smo do komune imenovane "V dialogu", zavetja za odvisnice, hiše, ki je nastala po italijanskem vzoru in deluje po pravilih, ki jih je eden izmed tamkajšnjih lazaristov spisal po izkušnjah z začetka njegove komune v Italiji. Danes v nekaj evropskih državah uspešno vračajo upanje tistim, ki so ga pred vstopom v komuno skoraj izgubili.

Slišali smo zgodbe o zlorabah, propadu, stiskah, alkoholu, mamilih, ulici ... In o upanju, zaupanju, spoznanju, da je ljubezen edina rešitev na drugi strani! Pred dvema letoma je Vitalij odprl vrata komune v kraju, ki se je (zveni znano in domače) na vse pretege otepal "pijanih žensk" v vasi! Duhovnik je na negodovanja vaščanov odgovoril: "Ljudje, naša hiša bo edina v vaši vasi, v kateri ne bo alkohola!" Težave z njim so namreč v celotni Ukrajini v nebo vpijoče. Danes ob hiši v komuni deluje pekarna, za katero skrbijo Kostja, nekdanji odvisnik ter Nataša in Svetlana, ki sta trenutno na poti iz sveta omame. Pečejo kruh, ki ga vsak dan prodajo nekaj okoliškim trgovinam, pecivo, s katerim oskrbujejo dve komuni in je v okolici Odesse vedno bolj priljubljeno. Z denarjem skrbijo za hišo, preživljajo sebe in spoznavajo, da človek lahko preživi s poštenim delom.

S cmokom v grlu smo poslušali Svetlanino pripoved, izpoved mame treh otrok, ki jo je zloraba s strani očima odrinila od mame, toplega zavetja in gnala proti samomoru. Nekajkrat se je vrnila v hladen objem odvisnosti, nekajkrat je skušala znova vzpostaviti stik z mamo, vedno znova spoznala, da ne gre in spet zabredla na pot brez vrnitve. Otroci, razhajanja z možem, pogled v prihodnost, ki je ni bilo, beg od odgovornosti, otrok in normalnega življenja ... Tik pred koncem pa odločitev: ne morem tako, umrla bom! Danes je odgovorna ženska, mati, ki je kalvarijo boja z odvisnostjo prehodila zaradi otrok. Pričevalka, ki s solzami govori o dnu, z nasmehom pa o upanju. Tovrstna pričevanja vedno nagovorijo. Tudi danes so!

V hiši vladajo red, točnost, spoštovanje, ljubezen do drugega. Red se kaže v vsem, kar lahko vidijo oči obiskovalca, točnost v njihovem urniku. Zajtrk je denimo na vrsti vsako jutro ob 7.23. Ne ob pol osmih, 7.15 ... Ne! Triindvajset minut čez sedmo. Vitalij pravi: ko vidim odvisnico ali odvisnika, ki ob 7.22 čaka za mizo, da bo zazvonil zvonec, vem da je na pravi poti. V drobnih odgovornostih se zrcali želja po sprejemanju velikih. Ko smo ob sklepu dneva spoznali še moško skupnost odvisnikov, smo v skupnem krogu poslušali njihove zgodbe, strahove, prihajanja, bežanja in vnovičnega vračanja. Alkohol, mamila, igre na srečo! Na ulicah ukrajinskih mest morijo cenene sintetične droge, ki prihajajo s Kitajske. Če imaš denar, si na igli, če denarja ni, na steklenici. V krajih, za katere se zdi, da so od vseh pozabljeni, pravi Vitalij, je v času njegovega otroštva veljalo: "O, dečka imate! Dve možnosti bo imel v življenju: če ne bo duhovnik, bo pa alkoholik!"

Komuna za moške ima nekaj let daljšo tradicijo od hiše za dekleta. Ob starejši stavbi, v kateri se je vse začelo, je majhna kapela, blizu nekaj gospodarskih poslopij, parkirišče s traktorjem, ki ga je podarila MIVA, izstopa pa nova hiša, v kateri so skromni pogoji za življenje postavljeni v večje prostore. Možje in fantje skrbijo za kravo ali dve, nekaj pujsov, lep kos zemlje. Kmetujejo. Gradijo tudi manjšo sirarno in predvsem spoštujejo stroga pravila. Med drugim zahtevajo, da nikoli nihče od odvisnikov ni sam. Vedno morata biti vsaj dva skupaj. V samoti se rojevajo neumnosti, pravijo. Ko zabredeš si sam, svoje usode ne želiš deliti z znanci. Vprašal me je: "Povej, misliš, da obstaja kak odvisnik, ki je lepega dne poklical mamo: mama, pravkar sem si prvič vbrizgal mamilo!" Ni ga, prav vsak je bil sam, ko je začel stopati po tej poti teme. Na začetku si odvisniki od drog tudi tukaj lahko želijo narediti samomor, se samopoškodovati ... Zato je nujno, da je ob njem nekdo, ki je v takih primerih glas razuma, glas ljubezni. Celo ob obiskih, ki jih imajo lahko enkrat ali dvakrat na mesec, ne smejo biti sami z obiskovalci. Med seboj imajo torej povsem odkrite odnose. Prijazno so nas sprejeli in nam zaupali svoje poti. Tudi to, pravijo, je del terapije.

Ko bi videli njihove postelje. Postlane po vseh "vojaških" pravilih. "Kako naj od nekoga, ki ne zmore vsako jutro spraviti v red niti svoje postelje, zahtevam, da spravi v red samega sebe?" Vsaka podobnost z željami po vnovični vpeljavi služenja vojaškega roka, je le navidezna in povsem naključna ;)

Med obiskom obeh komun smo si ogledali ulice Odese. Tudi bleščeče, ki so poleti, pravijo, polne turistov, predele, ki jih obdajajo lepi parki in razkošne trgovinice, restavracije. Pa vendar, saj veste, z misijonarji gremo po takih poteh le zato, da pridemo do propadajočih, temnih, zanemarjenih. Da pridemo do cest, ki vodijo v podzemlje. Tokrat dobesedno. Na eni izmed ulic je s pločnika vodilo nekaj strmih stopnic. Vstopili smo med brezdomce, ki so se v vlažnih, slabo razsvetljenih sobah pozabljene kleti urejali za vrnitev med prijatelje, ki jih ne bodo prepoznali. Po tuširanju, ki moškim pripada na tri tedne, ženskam pa tedensko, so se odpravili do obešalnikov s podarjenimi oblačili in izbirali v čem bodo pričakali zimo. Velika večina je bila primorana obiskati še "pro bono" ambulanto, v kateri je sestra usmiljenka skušala oskrbeti njihove rane. Podobne so bile na nogah različnih brezdomcev. Njihove hude zdravstvene težave se namreč, so nam povedali, praviloma začnejo pri stopalih. Ker so ves čas na nogah, ker se ponavadi nikoli ne sezujejo, nikdar ne preobujejo, ker mnogi noči preživljajo sede, ker v hladnih nočeh staknejo hude ozebline, so noge vstopna točka različnih res hudih težav. Amputacije nog niso redke, invalidnost med brezdomci je visoka.

Enajst tisoč jih je na ulicah Odese. Lazaristi se vrsto let trudijo, da bi s strani mesta ali vlade dobili kak vsaj približno sposoben prostor za svoje popolnoma karitativno delo, pa ne gre. Primorani so bili prositi za to temno, nezračno in do skrajnosti vlažno klet. Zanjo plačujejo najemnino. 500 dolarjev na mesec! Bojijo se za zdravje sester, ki vsakodnevno delajo v teh groznih pogojih. V eni izmed sob vsak dan zaživi ljudska kuhinja, brezdomci pridejo po topel obrok in prijazno besedo prostovoljcev ali zaposlenih v organizaciji DePaul.

Z Izidorjem sva bila danes nekajkrat šokirana. Eden izmed šokov naju je doletel, ko sva videla to bedo ljudi, ki brez možnosti, da bi dobili dokumente, kaj šele varno zavetje, preživijo le zaradi dobrote drugih. Vitalij pravi, da si verjetno sploh ne moremo predstavljati, kako težko je v deželah nekdanje Sovjetske zveze delovati na področju karitativnih dejavnosti. Petdeset let je bila vsakršna dobrodelnost strogo prepovedana. Kazensko so preganjali vse, ki so skušali pomagati soljudem. Prepovedano! Zato je danes težko znova prebujati zavest, da je prav pomisliti na bolne, ostarele, invalide, ljudi v različnih stiskah.

Brezdomcem na ulicah je zelo težko. Ves čas so deležni zasramovanja, mladina se norčuje iz njih, mnogi dobro situirani odrasli jih naglas zasmehujejo, obmetavajo s smetmi ... Neverjetno! Vse, ki odstopajo od podobe "normalnega" in zdravega v družbi, je treba skriti. Tako razmišljajo mnogi posamezniki, tako želi ravnati tudi uradna država. Se zdi! Ni jim mar za domove z ljudmi s posebnimi potrebami, hrano brezdomcem lahko delijo le v temnih kletnih prostorih, bolnišnice so hiralnice ... Vse, kar bi lahko vrglo senco na družbo, ki hrepeni po odličnosti, želijo postaviti v senco. Hkrati pa ne vidijo, na kako grdo podobo sije sonce, v katerem se navidez sončijo. Zdaj razumem zakaj pravijo, da se razvitost družbe meri tudi po njenem odnosu do bolnih, ostarelih, pomoči potrebnih. Ukrajina se na takšni lestvici gotovo ne more uvrstiti kam drugam, kot precej nizko. Ugibam, ker raziskav ne poznam. Naša "anketa" v teh dneh pa kaže grozne rezultate.

Ko so lazaristi na eni izmed ulic začeli deliti hrano brezdomcem, so bili deležni upora ostalih. Umaknite jih! Izginite nam izpred oči. Mesto jim je dodelilo zapuščeno klet brez elektrike, v kateri danes vsakodnevno postrežejo štiridesetim ljudem. Ne vem odkod vodja projektov, s katerim smo preživeli dan, zmore črpati moč za toliko različnih področij boja. Ne vem kako lahko ob vsem, kar doživlja, ob vseh zavrnitvah in občutkih Sizifovega truda, ohranja optimizem in energijo, ki ga res odlikujeta. Uf, kakšna spoznanja v meni budijo misijonarji. Neverjetno je koliko zmorejo, kako zaupajo v svoje poslanstvo, koliko nemogočega premaknejo!

Bolnišnica! Verjemite, tukaj ne želite zboleti! Res ne. Vitalij je pripovedoval o svoji nesreči, ko so ga, duhovnika v civilnem oblačilu, poškodovanega pripeljali v bolnišnico. Obležal je na hodniku oddelka in čakal. Nekaj ur, ves dan. Ko je končno lahko nekomu zastavil vprašanje, če ga ne bodo pregledali in oskrbeli, je slišal: "Bomo, bomo! Le nihče se še ni oglasil, da bo vaše zdravljenje, material in zdravila plačal!" Ko je segel v žep in izvlekel nekaj gotovine, so začeli ... Nujno je treba dodati, da je bil povedanega deležen ob rednem plačevanju zavarovanja, bolnik z zdravstveno izkaznico! Lahko si le predstavljate, koliko huje mora biti brezdomcu brez dokumentov in denarja! Katastrofa.

V Odesi so nam želeli pokazati oddelek bolnišnice, na katerem so tudi brezdomci, za katere skrbi dobrodelna organizacija DePaul. Dogovorjeni smo bili s predstojnico oddelka za kirurgijo. Vstop skozi vrata bolnišnice je spominjal na turoben ruski film z oznako, naj otroci vsebino spremljajo v spremstvu staršev. V črno - beli tehniki bi bil. Gotovo! Še sam sem bil vesel, da smo imeli spremstvo, ki je vedelo kje smo, kam gremo, kaj se dogaja, zakaj je tako, kot je. In bilo je na moč nenavadno. Kako prijazna beseda: nenavadno ...

Na širokih stopnicah, v hladnem brezosebnem prostoru je bila improvizirana čakalnica. Nekaj stolov sredi stopnic. Mrki obrazi čakajočih niso kazali veselja. Na vrhu stopnišča je bila masivna železna ograja z vrati, ki jih je dosledno, mrkega obraza in popolnoma brez besed, odklepala in zaklepala "dekla vratarica". No, na videz medicinska sestra, ki je imela nalogo strogega orla pri vhodu. Vsakemu je prišla osebno odkleniti, za vsakim je hladno zaklenila večtočkovno ključavnico. Vrata z mehanizmom sefa! Postopek je ponovila, ko je odhajal in, ko je bil čas za novega pacienta. Kmalu se prikaže gospod kirurg v zeleni uniformi. Neprijazno povpraša kaj bi radi in začne s pridigo, da nas je preveč, da lahko le trije vstopimo, da ... In odide! Ni imel pristojnosti povabiti nas naprej, ne naloge zavrniti nas. Le svojo moč je pokazal. Gotovo tudi pred ostalimi pacienti, ki so čakali na njegovo "uslugo". Ko je prišla predstojnica, nas je povabila na oddelek. V pisarni nam je najprej razložila v kako neurejenih razmerah delajo, kako neznansko mačehovski odnos ima država do bolnišnic, zdravstva in njihovega dela. Nobenih vlaganj v opremo. "Noge amputiramo z dvajset let starimi instrumenti. Orodjem, ki se ne uporablja nikjer drugje. Nič več!" Z mnogimi besedami je sporočala svojo stisko, pravzaprav je bilo vse en sam krik na pomoč.

Verjamem, da bi kričal tudi gospod, ki je zaradi pomanjkanja prostora ležal na skromni postelji na hodniku. Na videz resno in hudo bolan je s težavami sporočal: "Pozdravite sestro v zavetišču, pomagala mi je! Pozdravite jo, veliko mi pomeni. Hvala!" Bližali smo se sobi, v kateri so ležali bolniki po amputacijah nog. Brezdomci, ki bi jim brez pomoči lazaristov nobena bolnišnica v mestu sploh ne odprla vrat. S čim bi pa plačali? Kdo bi skrbel zanje po operaciji? Pa je Vitaliju po mnogih napornih pogajanjih uspelo. Tukaj so! DePaul je plačal račune, prostovoljci jih obiskujejo. A težav ni konec. Nihče ne poskrbi, da bi človek brez doma sploh lahko zapustil bolnišnico. Kam naj gre? Posebnih domov zanje ni, na ulici brez nog ne znajo preživeti. In tako se zgodi, da po amputaciji ostanejo kar v bolnišnici. Tudi leto dni ali več. Da le nekdo plačuje zanje. Mnogo je bilo bolnikov, ki so po dolgih mesecih zapustili bolnišnico, se skušali vrniti v bedno življenje, pa ni šlo. Samopoškodovali so se, prišli nazaj in prosili za vnovični sprejem v bolnišnici. Začaran krog, ki ga mnogi sploh ne vidijo, nihče pane upa poseči vanj in ga začeti reševati.

Ne morem verjeti, da v teh časih in v tem okolju, v "našem delu sveta" prihaja do tako neverjetnih situacij, da življenje v letu 2017 sploh lahko piše take zgodbe. Nerazumljivo se mi zdi, da v Evropi še danes lahko prideš v bolnišnični hodnik, ki zaudarja po živih ranah. Kot v časih gobavcev, kot v krajih s televizije, ki nas opozarja na posledice kake vojne. Tudi tisto je res, tudi tisto danes, a doživeti nekaj tako od blizu ... Pretrese! In potem, pod vtisom teh neverjetnih zgodb, s slikami ubogih ljudi, revščine, ki sva ji zrla v oči, na parkirišču vidiš najnovejše avtomobile najbolj prestižnih znamk v vsej njihovi lepoti. Ni jih bilo le nekaj, mesto jih je polno. V njih pa verjetno tudi tisti, ki v uboge mečejo smeti in nesramne besede! Neverjetno. To res ne bi smelo biti res!

Velika podobnost z Afriko, ki smo jo misijonsko odkrivali lani in predlani je skrita v besedi: korupcija. Pravijo, da je Ukrajina prežeta z njo. Na vseh področjih in različnih nivojih. Slišali smo pripovedovati o sistemskem podkupovanju v hierarhiji zdravstva, bolnišnic. Nižji uslužbenci plačujejo višjim, ti odgovornim nad seboj ... In tako do samega vrha. Če se ne želiš vdati nepošteni verigi, si izločen iz nje!

Dan končujeva polna novih spoznanj. Tudi hvaležnosti za tisto, kar se nam doma ob naših težavah zaenkrat zdi še samoumevno. Strinjam se z Izidorjem, ki pravi, da je bila vsaka najina pot po stopinjah misijonarjev prava podoba duhovnih vaj. Pogled na drugačen svet te strezni, krivica predrami duha, besede duhovnikov in sester redovnic, ki se prizadevajo za pravičnejši svet, pa so prava oblika konkretne kateheze. Temelji na osebnih izkušnjah in globoki veri, brez katere tako popolno darovanje drugim niti približno ne bi moglo živeti!

Full story »

Nedelja. Zgodaj se je začela, končuje se v ponedeljku ... Že vidiva: klasika "misijonskih rajžanj", napeto do konca! Prvi dan najine poti je minil predvsem v znamenju tople dobrodošlice najinih gostiteljic Marijinih sester čudodelne svetinje. No, v sebi je imel nekaj letališča, nekaj letenja po zraku in petsto kilometrov dolgo pot iz Kijeva v Odeso.

Izidor pravi, da se počutiva kot Angleža. Prav ima! Kamorkoli prideva, skoraj kdorkoli se nama približa, govori slovensko. In to ne le nekaj besed, lepo govori slovensko. Torej: v tuji deželi "vsi" govorijo tvoj jezik. Kot Angleža sva! S. Marta Meško je rojena v Ukrajini, dvakrat je misijonarila v Sloveniji, živi v skupnosti, v kateri je še nekaj Slovenk in odlično govori po naše. Lazarist Miha, ki je bil danes naš šofer in tolmač različnih ukrajinskih ugank, se trudi govoriti slovensko in prav lepo se razumemo. Sestri Barbara Peterlin in Jožica Sterle sta veseli obiska iz domovine in krasni sogovornici za najine uvodne prispevke.

Ko smo se iz prestolnice odpravili na jug, do obale Črnega morja, nas je v hiši lazaristov pozdravil mlad duhovnik: "Lepo pozdravljeni, dober večer! Kako ste potovali?" O, spet Slovenec ... Ne, Slovak, rojen v Ukrajini, pred leti pa deset mesecev živeč v Ljubljani. Neverjetno!

Neverjetna so tudi nasprotja, ki jih pozorno oko opazi že od letališča do cilja v mestu. Bleščeče stolpnice, v nebo segajoče kristalne palače, na umazanem pločniku primestja pa pijana dekleta v objemu brezdomcev. Sestre pripovedujejo o bedi, ki jo rodi revščina. Zdravstveno socialni sistem je na psu! Največ delajo v bolnišnici, kjer služijo ubogim, ki bi brez njihove oskrbe hirali v bolniških posteljah, ki si niti ne zaslužijo prav dobro tega imena. Nejeverno sva poslušala o navadah, da za bolnika v bolnišnici skrbijo svojci. Če jih ni, bolnik pač ni oskrbljen. Vsa, prav vsa zdravila so plačljiva. Sam moraš poskrbeti za pravo doziranje in jemanje zdravil, ya svojo higieno, za vse, kar se nam v naših bolnišnicah zdi samoumevno.

S. Jožica naju je šokirala, ko je dejala, da je pred časom poskrbela za gospo, ki je nihče ni umil dve leti ... Dve leti! Nepredstavljive stvari so tukaj resničnost. V deželi, ki ima v trgovinah in storitvah podobne cene kot Slovenija, ima upokojenec 40 evrov mesečne pokojnine. In kako preživijo? Težko, mnogi so brezdomci, mnogi se vdajo alkoholu, mamilom ... Delo požrtvovalnih in predanih sester je torej predvsem socialno - medicinsko. Pristopajo k pomoči potrebnim in misijonarijo v mestih, katerih parkirišča so polna bleščečih avtomobilov, ki smo jih občudovali na pravkar končanih avtomobilskih salonih. "Ni da ni!" Kogarkoli sva vprašala kakšna je današnja Ukrajina, je odgovoril: "Dežela nasprotij! Država kontrastov!"

Nekaj nasprotij smo srečali tudi na dolgi vožnji do Odese. Po kilometrih luknjastih cest smo zapeljali na lepo obnovljeno cestišče, pa spet v asflat poln udrtin, kmalu znova v kot na novo vlit asfalt ... Tako in drugače, gor in dol, veselo in otožno, nasmejano in jokajoče ... Dežela kontrastov! Na poti sva radovedno spraševala o delu sester, življenju domačinov, boju za preživetje, polnih ulicah brezdomcev, pred katerimi je znova zima. Direktor železniške postaje v Kijevu je sestri povedal, da v mrzlem zimskem mesecu okoli železnice umre tudi do sedemdeset brezdomcev. Država ne poskrbi zanje.

Če običajni smrtnik, denimo, zboli za rakom, umre! Brez zdravljenja, saj si ne more privoščiti niti zdravila, kaj šele astronomsko dragih posegov ... Obleži in sklene svojo pot! Sestra nama je pripovedovala o odvisnikih od mamil, k v bolnišnici trohnijo pri živem telesu polnem odprtih ran, neznosnem smradu, ki se zajeda v pore hodnikov, ki vodijo do bolniških sob v bolnišnicah, o razmerah v katere skušajo vnašati upanje. Cerkev je v Ukrajini še vedno edina moralna avtoriteta. Ljudje zaupajo sestram, saj vidijo njihovo predanost, pogum in voljo, s katerimi vstopajo tja, kamor noče nobena halja.

Najlepše ceste, najsijajnejši sodobni oglaševalski panoji, vse tipi - topi je na poti z letališča v Kijev. Seveda, prvi vtis je v današnjem svetu pač najpomembnejši. Vsepovsod velike žoge, ki spominjajo na nogometni Euro, ki ga je pred leti gostilo tudi nekaj ukrajinskih mest, pisani logotipi Eurosonga ... Sijoča kulisa dežele, ki ne želi pokazati svojih ran. Marijine sestre in lazaristi pravijo, da je prav to ena večjih težav države. Iskati najlepšo šminko, ki naj prikrije vse napake, zmote in krivice.

V velemestih ogromno gradijo, mladi si želijo v mesta. No, še več si jih želi zapustiti domovino in iskati priložnost v bolj prijaznem svetu!

Hiša lazaristov je polna pečatov, ki jih je vtisnil provincial Tomaž Mavrič, ki je posredno kriv za našo akcijo, pred letom dni pa postal generalni minister reda lazaristov in danes biva in dela v Rimu! Slišala sva toliko hvale na njegov račun, lepih besed o njegovi predanosti, iskrenosti, poštenju in trdem delu, da verjameva, da jim je žal, da je zapustil njihovo skupnost. Hkrati pa so veseli in ponosni, da tako moder vodja vodi red v pravem duhu Vincencijeve karizme. Ikone, ki zaljšajo hišo lazaristov kažejo, da si prav v vsem in z vsemi močmi prizadevajo za plodno sožitje!

Sestre obnavljajo in dograjujeo hišo v Zakrpatju, dom s. Marte Meško, ki sta ga z očetom zapustila redu. S. Marta si je v tem tednu vzela čas za pot, po kateri nama kažejo uspele projekte in mnoge načrte, ki jih v misijonih pač nikoli ne zmanjka. Pozno zvečer smo po urah vožnje dospeli na jug, kjer bomo jutri, med drugim, v Odesi spoznali hiši, v katerih se zdravijo odvisniki. Veva, da bova znova deležna različnih bogatih zgodb. Obljubiva, da jih bova posredovala vsem vam, ki spremljate našo akcijo "Dobroti dajemo glas!"

Full story »

Ker na različnih pričevanjih, preko katerih skušamo zbrati nekaj sredstev za misijone, še vedno odmeva Etiopija, sem in tja celo Madagaskar, ki smo ga obiskali jeseni leta 2015, se mi zdi, da lahko zapišem: „Že spet odhajava na pot“. Kajti, ko z Izidorjem pričujeva pred pozornim občinstvom, vedno znova podoživljava junaštvo in predanost misijonarjev in bolečino, revščino tamkajšnjih ljudi. Na vsakem predavanju, predstavitvi naših poti dobim občutek, kot da sem se pravkar vrnil domov …

Prvi izkušnji akcije „Dobroti dajemo glas“ sta pokazali, da poslušalci pridno spremljajo naša oglašanja, da se jih revščina in ostale tegobe ljudi v misijonskih deželah bolj dotaknejo, če o njih slišijo v živih javljanjih, če si ogledajo naše video prispevke in prisluhnejo pričevanjem, ki nastajajo sredi med tistimi, ki jim skušamo pomagati.

Že pred letošnjo Pustno sobotno iskrico, ki je mogočno prestopila meje tudi najbolj optimističnih želja, se je z našim glavnim urednikom povezal vrhovni predstojnik Misijonske družbe lazaristov Tomaž Mavrič. Opozoril je na stisko, s katero se srečujejo ubogi v Ukrajini in slovenske sestre, ki jim skušajo pomagati. Odločili smo se, da prihodnji pustni ples z dobrim namenom posvetimo prav Ukrajini in otrokom, ki se v tej veliki državi spopadajo z revščino. Ta sobiva z bleščečim bogastvom, ki se šopiri iz nekaterih velikih mest. Pravijo, da so razlike med tistimi, ki imajo in onimi, ki nimajo, v Ukrajini ogromne in boleče.

V nedeljo zjutraj odhajava na pot. Najina glavna vez med pripravami na akcijo je bila s. Marta Meško, ki deluje v Kijevu. Pravi, da bi našim poslušalcem radi pokazali oblike služenja otrokom v mestih Kijev, Balta, Odessa in Zalučja. Sestra pravi, da je njihovo delo med ubogimi takšno, da težko pokažejo na bleščeče uspehe, trud je dolgoročen, delo pa v glavnem poteka med brezdomci, sirotami, bolniki in ljudmi na socialnem robu.

Ko se pripravljam na odhod spoznavam, da presneto slabo poznam to prostrano deželo. Blišč, ki ga ponuja Kijev v velikih dvoranah Evrosonga in športnih objektov, je nekaj povsem drugačnega od tistega, kar naju čaka. Država je tridesetkrat večja od Slovenije, povprečna mesečna plača znaša 150 evrov, stroški pa menda niso kaj veliko nižji od naših. Sestre in prostovoljci, ki delajo na misijonskem polju, poročajo, da je šestdeset odstotkov zakonov razvezanih, dvesto tisoč otrok živi na ulici. Zdi se mi, da se bova z Izidorjem srečala z „drugačno, evropsko Afriko“.

Žitnica Evrope je ena od petdesetih največjih držav sveta in največja država, ki v celoti leži v Evropi. Večja je le Rusija, katere glavni del geografsko pripada Aziji.

Marijine sestre, ki pričakujejo obisk Radia Ognjišče in upajo na dobro srce njegovih poslušalcev, so prišle v Kijev leta 2005 na prošnjo tamkajšnjih lazaristov, ki so jih povabili: „Pridite, da bomo skupaj naredili kaj za uboge!“ Enak klic smo slišali tudi mi. Odgovarjamo: „Prihajamo!“

Vabljeni, da deželo, ljudi in njihove stiske, misijonarke, misijonarje in njihova prizadevanja odkrivate z nami. Oglašala se bova v program, pisala blog, objavljala video in avdio prispevke ter zapise na našo spletno stran. Bodimo povezani z misijoni. Pa še nekaj: odhajava na Misijonsko nedeljo! Začetek bo dober, na pravi dan je postavljen! Upamo predvsem na srečen konec, do katerega bomo dospeli na pustno soboto, 10. februarja, prihodnje leto! Gremo skupaj na pot v neznano ...

Letalo že skoraj čaka, nahrbtnik je poln, glava tudi! Mislim, da je nekdo slišal moje misli, ko sem ob pisanju doživetij večkrat hotel uporabiti besedno zvezo »pretreslo nas je«. Vedno, ko sem pomislil na to, sem pomislil na Madagaskar in stopnjevanje tega izraza v zapisih z rdečega otoka. Zato sem se »pretresu« nekoliko izogibal. Danes se ne morem več. Ob petih zjutraj je zabobnelo, ropotale so omare, škripala vrata, zdelo se je, kot da ležim na napihnjeni blazini na morju. Pa sem bil vendar na postelji, ki je »zaplavala« ob potresu. Oglasil se je pasji lajež, takoj, ko se je zemlja umirila, pa duhovnik po zvočniku sosednje koptske cerkve. Nemški prostovoljec na misijonu je pozneje dejal: »Ja, ja! Seveda! Vedno začnejo moliti, ko se potres umiri ...« Ni bilo hujšega, nobene razpoke, nobene novice, le dokaz, da Etiopija ne miruje!

 

Spoznavanje tega dela Afrike, tukajšnjih misijonskih postojank salezijancev, načina življenja etiopskih otrok in odraslih na podeželju in v mestih, je v minulih desetih dneh bombardiralo naša srca! Koliko različnih tem smo načeli, koliko različnih obrazov revščine spoznali, kolikim prijaznim ljudem smo segli v roko … Še in še je teh »koliko«, ki jih ne morem prešteti. Preveč jih je za en blog, veliko premočni so, da bi jih lahko na hitro predelal. Vesel sem, da sva se z Izidorjem oglašala, da sva pisala, snemala, pošiljala, bila povezana z vami doma. Vse skupaj bo, vem, tudi prijeten dnevnik za čase, ko bo spomin pešal, zdravilo za čas, ko se nama bo zdelo, da nimava vsega, kar si želiva. Afrika in doživetje revščine njenih ljudi, bi morala biti obvezna naloga nezadovoljnežev na našem koncu sveta! Nerganje bi izginilo, hvaležnost za vse bi se vrnila.

V salezijanskem centru v Addisu je z nami tudi gospod Cesare Bullo, salezijanec, ki je misijonar od leta 1962. Po trinajstih letih v Vietnamu, je do danes zapisan Etiopiji. Bil je ena najpomembnejših osebnosti pri reševanju grozovitih stisk zaradi suše na začetku osemdesetih let. Starejši se gotovo spomnite drobnih okostnjakov, ki so umirali v naročjih izstradanih mamic in klicali na pomoč v novicah po vsem svetu. Tudi zaradi osemdesetih, suše in grozovitega stanja v državi, je Etiopija še danes v zavesti mnogih kot država na robu preživetja, družba na pragu umiranja.

Full story »