Juretov blog

Petek, 18. januar
Ko sem se pripravljal na pot v Ugando, sem v nekaj zapisih o Danilu Lisjaku prebral, da govori več kot deset jezikov. In res, ko bi slišali to jezikovno mešanico za jutranjo mizo. Z nami kramlja slovensko, ko vstopi italijanski sobrat, klepetata italijansko, gospodinja prihaja iz Burundija, z njo govori francosko, kadar se želimo razumeti med seboj, angleško. Sredi pogovora potrka delavec na novi šoli in v trenutku govori ačolsko. Tu so še jeziki, ki jih je moral obvladati v Kongu, Ruandi, pa svahili … Noro! Ko sem ga vprašal o jezikih, ki jih govori, je le zamahnil z roko in skromno odvrnil: „Ne gre drugače. Če želiš delati med domačini, moraš najprej spregovoriti po njihovo. Res, da je na začetku tudi kaj narobe, a s smehom in razumevanjem sprejmejo naše napake. Vedo, da smo mednje poslani zaradi dobrih stvari, napredka, novih pridobitev. Dobro razumejo tudi, da Jezusov nauk uči le dobro. Nič ne de, če sem na začetku pri obhajilu izrekal: „Kristusov stol“, namesto „Kristusovo telo“.“ Na dolžino vokala, ki skrbi za to pomensko razliko je Danilo prijazno opomnil tudi Matjaža Križnarja, ki v teh dneh somašuje in bo obhajal na nedeljski slovesnosti.

Če razumeš domačina, potem lahko veliko izveš iz njegovega priimka. Pravzaprav večina nima družinskih priimkov kot jih poznamo mi, vsak ima ob svojem (najpogosteje krščanskem) imenu še nekaj, kar ga zaznamuje. Njega ali njegove prednike. Redki so ohranili družinsko ime. Morda je tako zaradi mnogoženstva. En oče, en priimek. In kako naj se potem otroci različnih mam ločijo med seboj? Imena in „priimki“ so sploh zanimiva reč v Afriki. V Burundiju imenu otroka radi dodajo tisto, kar je zaznamovalo čas njegovega rojstva. Danilo je, denimo, poznal fanta z imenom: Bernard Nyakabwa, kar pomeni: „Bernard Psica je imela mlade“. Povili so ga pač takrat, ko je njihova kužka povrgla svoje mladiče. Živel je gospod, ki je bil izredno nizke rasti, majhen človek. Njegovo ime je bilo John Pigmejec. Pa ni bil Pigmejec, saj razumete, kajne? Le majhen je bil kot oni. Njegovemu sinu je bilo ime „Nelson Oče je bil Pigmejec“. Mnogim v Guluju je ime Kawasaki, Suzuki ali Honda.

Jezik je dobro poznati tudi zaradi radia, ki je na podeželju Afrike gotovo najpomembnejši in najbolj prisoten medij. Pogosto tudi edini. Televizijskih sprejemnikov nimajo, premožnejši imajo preproste telefone. Se spomnite? Take, katerih osnovna in edina naloga je telefonski klic. Si morete misliti? Redko kdo, pravi misijonar, že ima in pozna pametni telefon. V Guluju, mestu, ki je nekaj kilometrov oddaljen od misijona in je postal mesto v zadnjih letih, pred tem pa je bila to nekoliko večja vas, imajo kar nekaj komercialnih radijskih postaj, pa Radio Maria in Radio Pacis, ki je dobro poslušana krščanska postaja. Pomembne naloge imajo. Ena izmed njih je tudi naznanilo kmetom in pastirjem: „Bližamo se sušni dobi. Razglašamo, da se od danes naprej vaše koze in krave lahko pasejo kjerkoli.“ Če si predolgo čakal s pobiranjem pridelkov z njive, košnjo trave ali čim podobnim, pripiši sebi. Sosedova drobnica in živina imata namreč zdaj nekaj časa dovoljenje tacati tudi po tvoji zemlji in se pasti na tvojem travniku in vrtu. Uradno, saj so povedali po radiu.

Nekaj generacij nazaj so v Ugandi živeli po zakonu: kolikor savane boš posekal, toliko zemlje ti pripada, kar boš očistil, bo tvoje. Zato imajo še danes nekateri klani precej zemlje, ki s širjenjem mesta pridobiva na vrednosti. Apetit po zemlji zelo hitro narašča. „Če kupiš zemljo, najprej poskrbi za to, da bo ograjena.“ Cena parceli najhitreje naraste, če v bližini tvoje kupijo zemljo salezijanci ali ostale redovne skupnosti, misijonarji, s katerimi prihaja napredek. Kako hiter je lahko, kažejo razmere v Atedah. Pred osmimi leti je bila tod visoka, neprehodna trava, ostro grmičevje in popolna divjina. Danes Atede predstavljajo podeželsko, skorajda že primestno središče miru in razvoja. Cerkev, stavbe, v katerih bivajo misijonarji in njihovi gostje, urejeni vrtovi, sadovnjak s papajami, bananami in ostalim, vrtec, nova osnovna šola, skoraj dokončan internat za srednješolce, srednja šola in … zdravstveni center za otroke in mame. No, ta je še v načrtih, v rokah Božje previdnosti in vaših dobrodelnih odločitvah. Hvala že vnaprej!

V marsičem, pravijo, so v Ugandi še danes sužnji angleške uprave, njihovega načina dela, ki je neprenosljiv na afriškega človeka in v njegovo življenje. Otroci začnejo hoditi v šolo pri devetih, osnovna šola traja sedem let, pogosto pa se zgodi, da ob koncu ne znajo niti pisati v svojem jeziku. V šoli so vsak dan od zgodnjega jutra, do petih popoldan. Vmes je ura, ki je namenjena kosilu za učitelje, vendar se rada razpotegne na dve uri. V razredih je do stopetdeset otrok. Pred leti bi o tem dejstvu dolgo razmišljal, napisal nekaj odstavkov, danes vem, da je to realnost afriškega sveta. Z njo smo se srečevali na Madagaskarju in v Etiopiji.

Danes smo ugotovili zakaj so banane tukaj tako izvrstne, zakaj se njihovega okusa, pa tudi izgleda, ne da prav pošteno primerjati s tistim, kar ponujajo trgovine doma. Oprostite, a takole gre: če tukajle že imajo stranišče, je to pač dobro staro stranišče na štrbunk. Ko se jama napolni, jo zasujejo in v njeno luknjo zasadijo papirus ali banano. Tako, zdaj veste. V gnojilu je majhna skrivnost velikih mojstrov. No, v resnici pa večina tistega, kar prodajajo ob cesti in je prav tako izvrstno, kot sadje z nekdanjega „štrbunka“, zraste na velikih plantažah. Enako je z ananasom, tobakom in bombažem, različnim tropskim sadjem, ki Ugandi daje poseben okus. O, če bi država imela morje in pristanišča ob plantažah …

Ne, morske poti pač ne premore, ceste po deželi pa so zelo različne. Od novih asfaltiranih, do skoraj malgaško preluknjanega makadama. Danes smo spoznali kar nekaj različnih obrazov cestne podlage. Zjutraj smo se najprej odpravili do sedeža nadškofije se srečali z nadškofom Odamo, ki je bil navdušen nad razgrnitvijo načrtov misijonarja Lisjaka in deležem Slovenije pri pomoči njegovi deželi.

Prijazen gospod je tudi v kratkem pogovoru pokazal kako dobro razume vlogo dobrodelnosti slovenskega človeka in kako zelo ceni delo, trud in uspehe našega misijonarja. Kamorkoli pridemo, povsod srečamo nasmejane ljudi, ki na daleč pozdravljajo: „Oh, father Danilo!“ Sledi objem, stisk roke in kmalu smeh ob spominu na kako minulo dogodivščino. Vsi poznajo njegovo skrb za rast misijona, prizadevanja, ki jim kar ni konca. Trgovci vedo kako trd pogajalec je, zidarji se bojijo njegovih kontrol. Mož, ki se drži vsakega dogovora, izpolni vsako obljubo in to zahteva tudi od tistega na drugi strani. V teh dneh je zidarjem, ki zidajo in končujejo novo šolo, nekajkrat zagrozil, naj vendar upoštevajo njegova navodila, naj ne lenarijo, ko ga ni, naj delo začnejo zgodaj. “Fantje, dogovorjeni smo za fiksno ceno. Ne bom vam plačal po dnevih. Pohitite, delate v svojo škodo!“

Če kaj, pa lahko zagotovim, da me niti malo ne skrbi, da bi dar, namenjen njegovemu misijonu, ne končal v celoti pri projektu, za katerega je bil darovan. Vidim kako preudarno, skrbno in gospodarno ravna z denarjem. Sicer pa: kako bi, če bi bilo drugače, lahko tako uspešno vodil že četrti afriški projekt? V Kongu so pod njegovim vodstvom na župnijski plantaži ročno pridelali dvanajst ton kave na leto. Ko smo se danes srečali s kenijskim misijonarjem, je dejal: „Oče Danilo, v moji deželi ste velik človek!“

Danes nas je pot vodila proti severu, skoraj na mejo z Južnim Sudanom. Na začetku smo videli bolnišnico dobrodelne organizacije, ki sta jo skupaj z redovniki ustanovila ameriška zakonca in v kateri je bil izvir ebole. Ta smrtonosna bolezen namreč izhaja iz Ugande. Ko je prvič pokazala svoje želo, je v bolnišnici sv. Marije umrlo 19 članov osebja, ob zdravnikih in sestrah pa tudi sto in več bolnikov. Danes je bolezen skoraj izkoreninjena, bolnišnica dobro deluje, še danes na misijonarsko delo vanjo prihajajo zdravniki iz Združenih držav Amerike in Anglije. Uganda je bila izbrana tudi za sedež mednarodne organizacije za boj proti eboli.

Ko smo premagovali pot, ki nas je peljala proti begunskemu centru na severu, smo spoznavali kruto zgodovino državljanske vojne, ki je pustošila po Ugandi med letoma 1986 in 2005. Gotovo ste slišali za Josepha Konyja, vodjo gverile, ki je na tisoče otrok spreminjal v svoje vojščake, krvoločneža, ki je janičarjem, „nevidnim otrokom“, po ugrabitvah in krutem pranju možganov ukazoval naj pobijejo svoje starše. Izhajal je iz kraja blizu misijona Atede, bil katolik, celo katehist, pomagal redovnicam, nato pa zašel na omenjeno brezglavo krvoločno pot. V omenjeni vojni je bilo razseljenih na stotisoče ljudi, kraje je zaznamovalo neopisljivo nasilje, strah, pobijanje, boj za preživetje.

Danilo nam je pripovedoval o junaški sestri, s katere župnije je Kony s svojimi gverilci ugrabil 120 deklet. Redovnica se je junaško podala za karavano in ji sledila s svojim avtomobilom. Ko je prišla do konca prevozne poti in jih skoraj dohitela, je tekla za njimi. Dohitela jih je. „Joseph, poznaš me, naš katehet si bil. Izpusti dekleta ali streljaj vame. Ubij me, če ne boš izpustil nedolžnih deklet! Dobro veš, da so jih starši zaupali v moje varstvo, kako naj jim pogledam v oči, če jih boš vzel za svoje sužnje, vojakinje?!“ Sestri je uspelo preživeti in rešiti sto deklet. Za dvajsetimi so se izgubile sledi. Junaško dejanje je nagovorilo svet, zanj je slišal tudi papež Janez Pavel II. Sestro je povabil na osebni obisk in se ji zahvalil za zgled Kristusove ljubezni.

Svet je nekaj let lovil Konyja, ko je kazalo, da je njegova vojska izgubila moč, da je ob njem le še nekaj sto, morda le nekaj deset najbolj zvestih vojakov, so skoraj ustavili iskanje. Kony živi še danes, Ugando pa je že leta nazaj zamenjal za soseščino.

Ta naš svet je res najlepši dokaz resnice, da se človek iz zgodovine ničesar ne nauči. Koliko nesmiselnih vojn, koliko smrtnih žrtev, koliko joka in neodgovorjenih vprašanj, nobene dosege cilja … in vedno znova in znova želja po krvoločnih vojnah. Ena hudih se je pred leti odvijala v Sudanu, v Južnem Sudanu napetosti še zdaleč niso rešene. Boj med dvema kristjanoma, po oblasti hlepečima komandantoma, nesmisel, ki lahko rodi le nove nesmisle.

Na koncu, pred ciljem, nas je oprašilo 65 kilometrov ne ravno najboljše peščene poti. Če bi zapisal „makadama“, si mislim, da rdečega peska ne bi opisal prav. Sprejel nas je begunski center Palabek, v katerem je 35 tisoč beguncev iz Južnega Sudana. Med njimi deluje majhna mednarodna salezijanska skupnost, ki je tudi nam pokazala gostoljubje in nas sprejela v tem vročem popoldnevu. Skrbijo predvsem za duhovno oskrbo beguncev.

Ogromna površina centra prevzame obiskovalca, ki morda pričakuje na gosto posejana skromna bivališča, morebiti celo taboriščne barake, o katerih nam pripovedujejo Slovenci, ki so po vojni postali begunci. Ne. Slamnate hiše, v katerih so južno sudanski begunci, imajo vsaka svoje dvorišče, med mnogimi so celo veliko večje razdalje od predpisanih tridesetih metrov. Ko so pred dvema letoma prišli prvi begunci na sever Ugande, si je mednarodna skupnost želela, da bi bil center (vsi mu pravijo „begunski kamp“) potreben leto dni. Begunci so takoj izrazili skrb, da vsaj pet let ne bodo mogli nazaj v domovino. Danes teče drugo leto in kaže, da so imeli prav.

Več kot dva milijona beguncev se je umaknilo v različne province Ugande, ki jim je ponudila varno zavetje. V glavnem gre za matere z otroki in fante, ki so se pred vojno umaknili predvsem s podeželja, odrasli možje so oboroženi ostali doma. „Žal ni svetovne avtoritete, ki bi hotela reči: stop, začnimo novo poglavje življenja! Edina avtoriteta, edino, kar nekaj šteje v sodobnem svetu, kaže, je materializem, pohlep po naravnih bogastvih Afrike.“

Življenje v begunskem centru je od daleč videti zelo podobno običajnemu življenju družin v Ugandi. Od daleč. Od blizu pa človek spozna, da so bili vsi ti ubogi ljudje prisiljeni zapustiti svojo zemljo in čez hribe oditi v sosednjo. Dodati je treba, da je Uganda pravzaprav sprejela „svoje“ ljudi, saj tudi na drugi strani meje prevladujejo Ačoli. Sprejeli so torej svoje brate in sestre, ki govorijo isti jezik. K odločitvi „odpreti vrata beguncem“ je nedvomno prispeval tudi denar, ki ga je s strani mednarodne skupnosti prejela ugandska vlada.

Stisko spoznaš, ko poslušaš o tem, da je v centru, ki ima od severa do juga 20 kilometrov razpona, zelo težko dobiti delo. V šolah poučujejo ugandski učitelji, imajo nekaj osnovnih in center strokovnih šol, v katerem bodo čez nekaj tednov zaživeli prvi tečaji. Za zgradbo in program skrbijo salezijanci, ki so lepe stavbe uspeli zgraditi z darovi, predvsem iz Švice.

Nekatere družine bivajo v slamnjačah, druge v majhnih hišah iz blata, starejši in invalidi na svojem delu v skromnih majhnih belih šotorih. Mnogi izdelujejo opeko, otroci in matere ob cesti tolčejo kamenje, drobijo skale in material v kupih postavljajo ob cesto. Enkrat na dan pripelje tovornjak in odkupijo kar jim je uspelo narediti. Bolj drobno je gradivo, bolj spodobno je plačilo. Tudi v begunskem življenju so taki, ki služijo na račun stiske drugega. Begunci so svobodni in lahko zapustijo center, iz katerega proti večjemu mestu Gulu ali v prestolnico Kampala vozijo trije avtobusi na dan. Najhuje je, ker že zdaj, na začetku sušne dobe, v begunskem centru ni vode. S pomočjo Združenih narodov in mnogih organizacij so sicer že na začetku izvrtali vrtine in naredili vodnjake, a pokazalo se je, da so zajetja preplitko. Danes živijo od vode, ki jo pripeljejo iz oddaljenega kraja. Mnogi se skušajo znajti sami, poiskati kak izvir v bližini. Nič dobrega se jim ne obeta v naslednjih mesecih.

Ko ob cesti srečuješ mamice s polnimi culami na hrbtih, dojenčke, ki nevedno zro v ta suhi, prahu in žgoče vročine poln svet … se lahko le zahvališ za milost živeti v deželi, v kateri se marsikje lahko skloniš k tlom in zajameš čisto studenčnico. Živimo v raju, tudi sanja se nam ne kako velikih milosti smo deležni. Spomnil sem se na „izpraševanje vesti“, ki je pred časom krožilo po družbenih omrežjih:

• Če imaš vsaj en obrok na dan, svojo obleko, streho nad glavo in varno zavetje za spanje, potem si bogatejši od 75-ih odstotkov ljudi sveta.
• Če imaš v denarnici vsaj nekaj denarja in se lahko svobodno giblješ, si med 18-imi odstotki Zemljanov, ki premorejo to srečo.
• Če si živ, bolj zdrav, kot bolan, se zahvali za blagoslov. Milijon ljudi zaradi hudih bolezni ne bo dočakalo konca tega tedna.
• Če si brez pomoči uspel prebrati te vrstice in razumel njihovo sporočilo, si srečnejši od treh milijard ljudi po svetu, ki ne vidijo, ne znajo brati ali zaradi psihičnih bolezni ne zmorejo razumeti povedanega.
• Življenje nam ni dano zato, da bi ga zapravljali s tarnanjem in zagrenjenostjo. Živimo ga v hvaležnosti in zahvali za vse, kar nam je dano. Bodimo hvaležni in radostnih src. Nikoli ne pozabimo na tiste, ki se niso našli v slišanih odstotkih.

Hvala, življenje! Tudi za spoznanja, ki jih vame riše Uganda. Hvala za vse modrosti misijonarjev, hvala za njihova pričevanja, ki jih ne morem primerjati z ničemer, kar doživljam sicer in kar me uči doma. Misijonarji, hvala za to, da ste vest tega ponorelega sveta, smerokaz, ki ga je tako težko upoštevati.

Četrtek, 17. januar

Pot v Afriko je nenavadna tudi zaradi zahtev po cepljenjih, nevarnosti malarije in posledično jemanja antimalarikov, ki imajo, pravijo, lahko tudi zoprne in nevarne stranske učinke. Kar se tiče cepljenj in dokazil zanje, sva z Izidorjem že stara mačka, strupi v naju bodo še nekaj časa držali. Ko je pred odhodom beseda nanesla na jemanje tablet proti malariji, pa je dejal misijonar: „Brez skrbi, tablete niso potrebne, komarjev ne bo, v delu, kjer nas morda lahko popikajo, pa niso okuženi.“ Človek zaupa, popotnik verjame „skoraj domorodcu“. Strneva (nekoliko sivi) glavi in odločiva: prav, brez tablet!

Prva postaja: Kampala, prva postelja - z mrežo proti komarjem … Čakaj, mreža verjetno nekaj pomeni. Ne skrbite, pravi sestra, pri nas ni komarjev. Zakaj so mreže nad posteljo ... raje nisva vprašala. Druga postaja: Atede, druga postelja – z mrežo proti komarjem. Res, da je zavezana v vozel, pa vendar. „Kdor najde komarja, dobi nagrado!“ je rekel Danilo. Ko sem ob luči pisal prvi del mojega dnevnika, je pribrenčala nagrada. Hitri so kot pri nas, nagrada mi je ušla, nisem imel dokaza. No, morda pa … Ah, a sva „dedca“ al' nisva! Zjutraj pred vhodom v jedilnico srečamo onemoglo dekle. Misijonar naroči gospodinji, naj poskrbi zanjo in jo sprejme za nekaj dni. Pozor: da preboli malarijo, doma jo bo bolezen pojedla, ker ne premorejo krepkega obroka. Aha?! Ko Danilo razloži, da je prebolel že najmanj petdeset malarij, se z Izidorjem le tiho pogledava. Ko doda, da je sobrat, Gianni, italijanski misijonar, ta konec tedna ležal „ves podrt“ zaradi malarije, pa skleneva: bolje pozno, kot nikoli. V upanju, da naju kaka žverca še ni zaznamovala, začneva z jemanjem tablet v sredo zvečer. Saj bo .. a sva „dedca“ al' nisva?

Misijonar Danilo Lisjak je najstarejši brat salezijanec v Ugandi. „Kdaj so minila ta moja leta?“, se sprašuje. Ves čas delovanja v Afriki se je zavedal, da je večina njegovega dela sad darov iz Slovenije, vsakega projekta se loti z zaupanjem v modrost Boga in vero v dobroto slovenskih ljudi, ki vedno znova izkazujejo zaupanje v delo misijonarjev. „Moje misijonsko delo v Ugandi je zaznamovalo najmanj petdeset Slovencev.“ Misli na vse tiste, ki so mu pomagali tudi tako, da so prišli na misijon, pomagali z močjo svojih rok ali znanja.

V vsakem delu stavb, ki služijo misijonu, v stenah in strehah šol, vrtca, v vseh načrtih za nov zdravstveni center je znanje slovenskih arhitektov, delo slovenskih krovcev, mnogih, ki so nekaj dni, tednov ali mesecev preživeli tukaj in pomagali. Tistih, ki ste darovali in sodelovali v takih in drugačnih akcijah, pa ni mogoče prešteti. Hvala vam! Tudi zaradi vas je v Atedah slovenska cerkev, ki z veliko oltarno fresko Lojzeta Čemažarja oznanja, da je Gospod lomil kruh, daroval samega sebe tudi za tukajšnjega preprostega človeka, ki se na podobi sklanja k Njemu in mu prinaša darove. Včeraj sem obljubil, da vam povem kako je mogoče, da nad oltarjem kraljuje delo slovenskega slikarja, ki ga tule še ni bilo. Saj si mislite: reprodukcija, kajne? Prav imate. Slikar je ustvaril fresko v domači slovenski župniji Danila Lisjaka, poskrbel za pravo fotografijo, misijonar pa v mestu za velike fotokopije, za sliko, ki so jo razdelili na več delov, več pol, ki so jih nato prinesli na misijon in mlademu slikarju iz Guluja zaupali, da podobo znova preslika v veličastno fresko. Izvrstno mu je uspelo. Danilo se zaveda, da so podobe na stenah še vedno najboljši pripomoček pri razlagi katehez. Želi si, da bi stene te velike cerkve lahko poslikal s svetopisemskimi prizori in razlagal vernikom ob njih razlagal Božjo besedo. V vsakem kotičku cerkve so njegove zamisli, ideje, ki jih ves čas nosi v sebi, vse tisto, kar ustvarijo tudi njegovi „sodelavci“ v Sloveniji.

Cerkev odraža duha, ki ga je v teh krajih zasejal misijonar Ignacij Knoblehar, pionir misijonarjena Ponilja, evangelizator, ki je v trdem delu vztrajal kljub nečloveškim razmeram, kljub neštetim polenom, ki jih je dobival pod noge. Čista zaljubljenost v Kristusa. Klic v misijone je zaslišal ob Baragovih pridigah, njegovi so prvi zapisi o Nilu, še danes so strokovno priznani njegovi etnološki zapisi o tukajšnjih krajih in ljudeh. Darove, ki mu jih je pred leti uspelo zbrati za cerkev v Atedah, Danilo razume tudi kot dar, ki je dan v zahvalo Knobleharju in blagoslov, ki ga velikan misijonov pošilja na današnje delavce v tem vročem vinogradu. Nobena resna afriška študija, povezana z Nilom, ne more mimo Knobleharjevega pečata in njegovega dela. Kadarkoli se misijonar udeleži kakega simpozija o Afriki, vedno znova je presenečen kolikšno veljavo dajejo temu velikemu Slovencu, kako pogosto sliši: „O, Slovenec ste, tako kot Ignacij Knoblehar!“ Tudi zato je vesel, da so v cerkvi relikvije blaženega Lojzeta Grozdeta, mučenca, ki prihaja iz dela Slovenije, ki je tako blizu tudi Knobleharjevim krajem.

Razmere pred stopetdesetimi leti in v današnjem času so, seveda, neprimerljive, a pogosto je razkorak med razvitim svetom in misijonsko deželo, navadami tukajšnjih ljudi, še vedno neverjetno velik. Devetdeset odstotkov prebivalcev, denimo, nima dostopa do elektrike. Danilo pravi, da je tako morda celo bolje. V šali se vpraša: „Kako bom pa spal, ko bodo na ves glas navijali muziko vso noč?“ Šala gor ali dol, zaradi vročine so vsa okna brez tesnjenja, vse je odprto in človek resnično sliši prav vsak zvok z dvorišča, ceste ali sosednje vasi. Kako glasno afriški človek posluša glasbo, spoznavaš na vsaki tržnici in na ulicah večjih mest. Dokler zvok, zaradi pretirane jakosti, ni do konca popačen, tako dolgo pač ni dovolj naglas. Mirnega spanca s prihodom elektrike ne bo več.

Sicer pa si domačini niti ne prizadevajo kaj veliko zanjo. Tropsko okolje, pravi misijonar, te nagiba k pasivnosti, dovoli lenobo, v Evropi je zima tista, ki nas je naučila, da je treba delati in misliti vnaprej. Narava tukaj ponavadi, kadar ni vremenskih katastrof, skrbi za to, da shranjevanje pridelkov ni potrebno, vsako obdobje daje svoje bogate sadove tukajšnjim ljudem. Le naučiti jih je treba, da je za obiranje potreben trud od sajenja naprej.

Ko je na vrtu zasejal rože, so prihajali k njemu s prošnjo, če jih lahko natrgajo, če jim lahko naredi šopek za katero od žena. „Rož niso dobili, semena sem jim dal.“ Danilo se drži pravila, da ljudem ne smeš kazati denarja, vsako delo pa moraš pošteno plačati. „Ali bom vzgojitelj, ali pa me ne bo v Afriki.“ Delo misijonarjev tukajšnji ljudje spoštujejo že od nekdaj. V Atedah so, denimo, na začetku misijona darovali šestindvajset hektarjev zemlje, ker so zaupali misijonarju, spoznali, da bo zemljo uporabil za gradnjo šol in bolnišnic, pa tudi cerkva, v katerih dobijo svoj notranji mir, misijonov, ki morda ponujajo delo, z njim pa možnost preživetja.

V neposredni bližini slovenske cerkve sv. Petra in Pavla so stavbe stare osnovne šole. Večino teh bodo podrli, lepše ohranjene obnovili in zgradili nov zdravstveni center za otroke in matere. Porodnišnici in pediatriji bodo dodali učilnico v kateri bodo skrbeli za tečaje o higieni in zdravju. Zdravstveni center bo v rokah korejskih sester, ki delujejo v neposredni bližini misijona. V načrtih Danila Lisjaka so tudi učilnice za dekleta, ki se bodo odločila za šiviljsko šolo, s katero bi se lahko osamosvojila in začela živeti samostojno. Tudi zaradi dela misijonarja, ki ga obiskujemo tokrat, drži, da Slovenec lahko iz vsake podrtije naredi biser. Sam je to dokazal že v treh deželah.

Spoznavam kako natančen in zahteven je misijonar, ki nikakor ne dovoli, da bi beli ljudje, ki pomagajo pri gradnji, obnovi in delu na misijonu, živeli v prepričanju: „Ah, za Afriko je dobro, kdo bi se vznemirjal.“ Ni res, pravi. Naučiti jih moramo naših standardov higiene, ozavestiti jih moramo kaj je dobro za zdravje človeka, ne smemo zamahniti z roko, ko vidimo nepravilnosti in težave, pa naj izvirajo iz nevednosti, umazane tradicije ali malomarnosti. Zdravstveni center mora biti kot svetišče, človek mora ob vstopu vanj imeti občutek, kot da stopa v cerkev. V vsem, kar ga pričaka v bolnišnici mora začutiti, da je nekomu mar zanj. Telo je tempelj Svetega duha, skrbeti morajo zanj in se zavedati kako pomemben je, kako skrbno moramo bdeti nad njim. Danilo teorijo vsako jutro podkrepi s prakso. Sede na kolo in kroži po dvorišču. Pravi, da je navsezgodaj lepo spoznati, da si živ in pognati kri po telesu, ki bo moralo znova služiti vse do večernega počitka.

Pustna Sobotna iskrica bo čez nekaj tednov skušala pomagati prav pri omenjenem projektu. Zdravstveni center za otroke in matere v tem podeželskem okolju je gotovo na moč plemenit cilj, ki bo pomagal tukajšnjim ljudem do človeka vrednega življenja. Da to ni lepše že danes, je kriva tudi poligamija, mnogoženstvo, ki v Ugandi predstavlja veliko težavo. Sosednje države so poligamijo prepovedale z zakonom, tukaj ostaja povsem neurejeno področje. Mnogi vplivneži naglas govorijo kako prav je živeti z več ženami, kako tak način sobivanja rešuje mnoge težave. V resnici je ravno nasprotno, pravijo misijonarji.

Pari zelo zgodaj začnejo živeti skupaj. Čeprav zakon predpisuje, da fant ne sme „odpeljati“ dekleta pred koncem osnovne šole, ga ves čas kršijo. Pogosto se zgodi, da par, v katerem sta 15 in 16 let stara najstnika, zaživi skupaj, najpogosteje pri fantovih starših. Tako mlada dekleta odhajajo zdoma. Pred tradicionalno poroko se odvija večdnevno praznovanje, ki je povezano le z dogovarjanjem okoli plačila za nevesto. Njihova „šranga“ torej traja več dni in noči, življenje v vasi neveste se ustavi, delo na poljih počaka. Izidorja so proti jutru, okoli četrte ure, prebudili bobni, slišati je bilo glasno glasbo. „O, seveda, končno so se dogovorili za ceno neveste.“ Ponavadi je dekle vredno kakih deset krav, nekaj koz, kokoši in denarja. Ohcet pač ni hec.

Pari se v teh krajih nikoli ne poročijo brez otroka. Na vprašanje, če gre za poroko iz ljubezni ali za dogovor staršev, Danilo odgovori: „Fantje si vedno iščejo ženo skozi posteljo. Moški diktira. Če mu je dekle všeč v postelji, potem bo šlo, če ne, pač odide in išče naprej.“

Dekle redko rodi po osemnajstem letu, v glavnem postanejo mamice pri petnajstih. Veliko jih je, ki so bile skoraj ukradene, rodile tudi po več otrok, in se čez nekaj let vrnile k mami. Zakon brez otrok v Ugandi ne zdrži, s premalo otroki gre narazen. Povedal nam je o katehetu, ki je imel ženo in sedem otrok. Trije so umrli in nastala je težava. Med možmi namreč velja pravilo, da ne smeš v moško družbo v domačem gostišču, če nimaš sedem otrok. Katehist je imel torej zdaj le štiri in možje so ga prepričali, da je z ženo nekaj narobe. Neplodna je postala, nisi več pravi mož! Poročil se je še z drugo, ko mu je umrl brat, je vzel še njegovo ženo in je poročen s tremi ženami hkrati. Ne cerkveno, se ve. Katehet.

Večno vprašanje vsakega, ki doživi mladost Afrike od blizu, je hitro naraščanje števila prebivalcev, mlad utrip dežele, milijoni otrok, ki skoraj nimajo možnosti preživetja … Ko sem našega misijonarja vprašal o njegovem pogledu na to perečo tematiko je dejal: „Vsakega otroka daje Bog, vsaka ljubezen je odsvit Božje ljubezni. Tisti, ki človeka pokliče v življenje, bo tudi poskrbel zanj. Afriška struktura življenja potrebuje veliko otrok. Poglej, ogromno zemlje, ni traktorjev, ki bi jo obdelovali. Torej potrebujemo veliko rok, ki bodo vihtele motike. Več otrok bodo imeli, več učiteljev bo imelo delo. Morda bi se morala Evropa vprašati kako je z njo, ne vedno znova kazati na Afriko, ki bo šla svojo pot, prepričan sem. Ta celina potrebuje življenje. V vsaki slamnati hiši je kopica otrok, z družino teta ali stric, v vsaki hiši je hlapec, nekdo, ki jim pomaga pri delu na njivi, če imajo zemljo. Tako je in verjetno bo še dolgo ostalo.“

Splav je uradno prepovedan, neuradno pa na klinikah opravijo 25.000 splavov na leto. Uradno, o neuradnih številkah se ne govori. Med bolečimi resnicami Ugande je visoka obolelost z AIDS-em, ki, kot povsod, prednjači v mestih, prisotna je prostitucija, ki je vedno le ena od skrajnih možnosti preživetja. Pri podružnični cerkvi bivajo otroci, ki so zaradi bolezni izgubili očeta, mati pa jih je zapustila. Sirote, za katere ne more skrbeti niti stara mama, vsako popoldne prihajajo na misijon, ki skuša poskrbeti za njihov obrok. Sicer pa otrokom iz povprečnih družin v času šolskega leta ne zagotavljajo obroka. Otroci prinesejo s seboj košček manjoka, morda kak sadež in počakajo na polento, ki bo zvečer pripravljena doma.

Toliko zanimivega izvemo iz dneva v dan, da skoraj pozabim zapisati kaj smo doživeli, kakšen je bil naš dan. Danes smo po jutranji maši sekali banane, obirali papaje in se čudili nad radodarnostjo tukajšnje zemlje. Z Danilom smo odšli po kritino iz pločevine, s katero bodo jutri dokončali del sklepnih del okoli poslopij nove šole. Pohvalili smo umetnika, ki je na osrednjo stavbo lično napisal ime šole in naslikal njen grb, preverili kako pridni so zidarji, pogledali gradnjo srednje šole in fantovskega internata, za katero skrbi italijanski misijonar in bili na obisku pri družini kateheta, ki z bratoma biva odmaknjen v gozdu, stran od glavne ceste. Pričakale so nas slamnjače, lepo pospravljena okolica, ki nas tudi sicer vedno znova preseneča. Na oboke preprostih hišic so prislonjene metle, snažna dvorišča pa kažejo, da jim je mar za to, kako je videti njihovo skromno bivališče.

Srečali smo se s šestimi otroki, ki so se z mamico vrnili na njen dom, ko jih je oče zapustil ali pa jim pokazal pot nazaj. Morda pa kljub trudu nista mogla spočeti sedmega otroka, ki je vstopnica v družbo mož. Kdo ve. Štiri deklice, dva bratca, katerih zgodbo boste lahko prebrali v Mavrici, v rubriki Otroci sveta. Kako veseli so bili drobnih pozornosti, nekaj bonbonov in oblačil. Preživijo s kmečkim delom, s sadovi njive, opeko, ki jo izdelujejo in tobakom, ki ga sušijo v sezoni. Vse omenjeno je tudi glavni vir zaslužka večine tukajšnjih družin.

Ko je padla noč, so nas povabili na večerjo. Vstopili smo v okroglo, s slamo pokrito hiško in zdelo se mi je, kot, da bi stopil v velik pokrit žar. Zaradi dima si imel občutek, kot, da bi se, denimo, v majhni sobi povsem zamašil dimnik kamina. Mama je na skromnem ognjišču pripravljala ječmenovo polento, Danilo pa se je v našem imenu opravičil, da nas doma čaka večerja in, da gospodinja ne bo vesela, če se vrnemo siti. V resnici nas je prijazno ubranil pred želodčnimi težavami. Spoznali smo kako dobrega srca so domačini, koliko jim pomeni, ko jih obišče gost. Zaradi njega se v Afriki vse ustavi, domači duhovniki zmorejo prekiniti sveto mašo in oditi izpred oltarja, če vidijo, da so dobili obisk. Mi smo k sreči prišli v pravem času, vrnili so se s polja in zaradi nas ni bilo treba prekinjati ničesar načetega.

Jutri nas čaka pot še višje proti severu. Če bo šlo vse po sreči, bomo obiskali begunsko taborišče v Palabeku, blizu bomo zgodbam, ki se jih človek vnaprej pač ne more ravno veseliti. Sicer pa: saj pravim, „če bo šlo po sreči“. V Afriki, pravi misijonar, moraš sprejeti njen čas, ritem tukajšnjega človeka. Belcem se vedno nekam mudi. Počasi! Če ne prevzamemo njihovega tempa, ne bo šlo naprej.

A vem, da je taka misel le tolažba za nas, ki jo bomo kmalu popihali nazaj. Misijonar se še kako drži svojega ritma, zastavljenih ciljev, za katere bi tukajšnji človek potreboval desetletja, on pa jih izpelje v desetkrat krajšem času. Če bi upošteval ritem Afrike, potem v osmih letih ne bi mogel zgraditi vsega, kar je, potem ne bi pripravljali stopetdesetih prvoobhajancev in se veselili šeststotih birmancev. Nemogoče! Misijonarji vrtijo čas v svojem ritmu, Ritmu srca, bi rekla Gloria.

Že danes lahko darujete za gradnjo bolnišnice!

Pustna Sobotna iskrica bo 2. marca letos zbirala darove za gradnjo bolnišnice na misijonu v Ugandi, kjer deluje misijonar Danilo Lisjak. Svoj dar lahko že zdaj oddate

• TRR pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, BIC banke: LJBASI2X
• TRR pri NKBM: SI56 0430 2000 3154 521, BIC banke: KBMASI2X
• Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
• Koda namena: CHAR
• Namen nakazila: Pustna Sobotna iskrica 2019-Uganda
• Referenca: SI00 279226

Svoj dar lahko oddate tudi preko spletnega obrazca na Misijionskem središču Slovenije.

Sreda, 16. januar
Ne zavedam se še dobro, da sem v Afriki. Jutro, budilka, bose noge na ploščicah sobe in misel: „Opa, talno gretje imajo.“ … Ne, nimajo ga, kje pa! Kljub neverjetnemu gospodarjenju misijonarja Danila Lisjaka, kljub sončnim celicam, ki dajejo elektriko, nimajo omenjenega razkošja. Seveda ne, saj je nepotrebno, podnebje poskrbi za tople ploščice v zgodnjem januarskem jutru. Ni bilo pretirano vroče, vsako uro bližje opoldnevu, pa smo spoznavali, da je na misijonu Atede lahko res vroče v teh dneh. Popoldne so se pripeljali oblaki, veter je poskrbel za svežino. Misijonar pravi, da je vremenski potek dne nekaj nenavadnega, kaže, da so Šefu všeč naši načrti in nam skuša zagotoviti dobre pogoje.

V času šolskih počitnic smo, osnovna in srednja šola ostajata zaprti do februarja, na dvorišču misijona bratov salezijancev pa je kljub temu živahno. Za don Boskov duh kraja skrbijo otroci, fantje, ki bodo v nedeljo prejeli zakrament prvega svetega obhajila. Ko smo sinoči prišli do misijona, smo slišali njihov smeh, ko so skupaj gledali film. Nekaj dni pred praznikom so namreč na duhovnih vajah, 130 jih je. Ob pol osmih zjutraj so bili zbrani pri sveti maši, ki jo je daroval Danilov italijanski sobrat. Mirni, morda še zaspani pobje so sodelovali, prepevali ob spremljavi bobna in posebnega ljudskega brenkala. Po maši so skrb zanje prevzeli katehisti, sledila je prva spoved. Že na začetku smo torej spoznali v kakšnih opravilih misijonarja so temelji za vse njegovo delo tudi na gospodarskem področju. Gospod Lisjak je v državah, ki jim je služil pred Ugando, pustil neizbrisen pečat, stavbe, zgrajene v Atedah, in živo cerkveno občestvo govorijo, da bo tako tudi tukaj.

Ko pripoveduje o svoji dosedanji poti, o grozotah genocida v Ruandi, o čudežih pod prebujenim bruhajočim vulkanom v Kongu, delu v Burundiju, vedno znova poudari, da Jezus pripravlja pot misijonarju, in ne misijonar Jezusu. Vedno znova se sprašujem odkod našim misijonarjem ta ogromna moč, začuden sem nad fizično in psihično močjo vztrajanja in garanja na projektih, ki se le redko lahko premikajo tako, kot si želijo oni sami. Pa tudi resnična moč rok, nog in volje. Odkod? Gospodovo delo, Njegov dar, drugega ne more biti. Saj beremo, da je pošten sodnik in bogat plačnik.

Ko gledam v smele korake Danila Lisjaka, ko poslušam njegove načrte, ga nehote primerjam z večino njegovih vrstnikov v Sloveniji. Uživajo zaslužen pokoj, počasi umirjajo svoje korake, morda skrbijo za kak vrtiček, se prijazno jezijo nad nemirnimi vnuki … On pa je sredi načrtov, ki bi za običajnega smrtnika pomenili vseživljenjski projekt. Kar pomislite: biti odgovoren za dokončanje nove osnovne šole, začenjati projekt gradnje zdravstvenega centra, skrbeti za pastoralno življenje ogromne župnije, bdeti nad dvajsetimi podružnicami, ki so razprostrte na štiristo kvadratnih kilometrih. Zbirati denar, ohranjati stike z dobrotniki, iskati nove, skrbeti za vezi s Slovenijo, vedno znova križariti po cestah, ki so marsikje nemogoče, skrbeti za … , bdeti nad … , načrtovati … Na prazna mesta z lahkoto vstavite vse mogoče in večino nemogočih reči. V Supermana ne verjamem, neverjetne bojevnike na misijonskih njivah pa spoznavam. In se jim neizmerno čudim.

V Guluju je bila vrsto let belgijska sestra uršulinka. Delovna, nepopustljiva, vedno med ljudmi in vedno sredi dela. Ves čas in povsod. Vztrajala je vse dokler je niso poklicali v Belgijo, kjer so ji skušali zagotoviti pogoje za mirno starost. Tudi v samostanu v Evropi ne zmore brez dela. Danes, ko ima petindevetdeset let, dela kot telefonistka v enem največjih romarskih središč v Belgiji. Človek, ki ne zmore brez dela, sestra, ki je lahko odsev delovnega misijonarja kjerkoli v svetu. Tudi Janeza Krmelja, Petra Opeke, Janija Mesca, Jožeta Adamiča, s. Marjete Zajnkovič, s. Marte Meško, Danila Lisjaka in vseh ostalih, res vseh ostalih naših misijonarjev, si ne predstavljam kako na stara leta sedijo v gugalniku in berejo knjigo. Garači do zadnjega diha, če gre ...

Med pregovori, ki so živi med misijonarji, je tudi misel o tem, da moraš sam skrbeti, da ostaneš krepak. Z bolnim misijonarjem si ljudje ne morejo veliko pomagati. Ko sedimo za mizo pri skupnem obroku, večkrat slišimo: „Fant, jej! V Afriki jej, drugače bo Afrika pojedla tebe!“ Ne vem kakšna je neposredna vez med prehrano in malarijo, a Danilo je doslej prebolel najmanj petdeset malarij. Bogu hvala, da je dobro „predihal“ tudi tifus. Med zdravju nevarnimi rečmi v tem delu Afrike so tudi mnoge strupene kače. V bolnišnici v Guluju se vsak dan po pomoč zaradi kačjega pika ali ugriza zateče od petdeset do šestdeset ljudi.

Danilo zaupa tudi v moč rednega pitja vode. Vsak dan spije tri litre vode, ki je ponavadi tudi edina pijača pri skupnih obrokih. Zaveda se, da je alkohol težava v mnogih družinah, ve, da je naloga misijonarja tudi „biti zgled“. Zato je na misijonu uvedel pravilo „Slave“. Le takrat, ko se pri maši poje „Slava“, je razlog za pivo, ki si ga skupnost razdeli pri večerji. Biti mora praznik, ne običajen dan. Moder možak je ta naš misijonar. Moder, vztrajen, šef, ki se zaveda, da domačini potrebujejo tudi trdo roko. Spoznavam, da ni nobenega popuščanja, vidim kako presneto pozoren mora biti na delo tistih, ki opravljajo različna dela. Najbolje bi bilo, da bi bil pri vseh delih na misijonu prisoten ves čas, pa ne gre. Zelo zaupa delavcem iz Konga. Pri gradnji nove šole, ki je zrasla s Trikraljevsko akcijo, je sodeloval z možaki, ki so prišli iz Gome. Pravi, da so boljši delavci, da imajo kot zidarji več znanja, izkušenj, da so zanesljivi in pošteni. Tukaj pa: „Sebičnost primitivnega človeka je grozna.“ pravi Danilo Lisjak.

Živi in dela med Ančoli, dvo in pol milijonskim ljudstvom, ki govori svoj jezik in živi na področju velikem za štiri Slovenije. Pravi, da so večinoma miroljubni, tudi v mestu Gulu ni veliko nasilja ali kriminala, ljudska sodišča pa sodijo po svoje. Nedavno so ujeli fanta, ki je nasedel na staro resnico: „Prilika dela tatu“. Menda je našel prenosni telefon. Vzel ga je, ko je stekla akcija iskanja, so aparat res našli v njegovi torbi. V trenutku so ga pobili na tla in v jezi, z nebrzdanimi udarci in brcami, ubili! Miroljubnost in nenasilje pa taka …

V Afriki je pač logika rada obrnjena na glavo. No, vsaj nam se zdi, da je tako, marsikaj mi vzame sapo, marsičesa ne razumem. Danilo nam je pripovedoval o tem kako bogate so nekatere države v soseščini, koliko naravnega bogastva premorejo in kako brezmejno in brezvestno po tem bogastvu hlepijo mnoge velike države sveta. Bogata ruda, žlahtni kamni, nafta … V nekaterih predelih Konga se otroci, denimo, igrajo z uranovo rudo, sestre uršulinke, ki jih skušajo osveščati in delajo med njimi, umirajo za rakom. Brezglavi ekonomiji ni mar za boleče zgodbe, denarju pač ni mar za človeka. V Ugandi je na policah trgovin in lekarn menda več kot šeststo različnih krem, mazil, ki so dokazano kancerogena. Pa nikomur ni mar za to!

Veliko tovrstnih resnic izvemo na poti. Danes smo se dvakrat peljali v dvanajst kilometrov oddaljeno mesto Gulu. Misijonar naroča dele za kritino strehe sanitarnih prostorov ob novi šoli. Jutri navsezgodaj bo v mestu naročil pesek za gradnjo in lesene dele za izdelavo ostrešja. Spet bomo šli z njim in upamo, da mu nismo preveč v napoto. Koliko nenavadnih prizorov: od pastirjev kravjih čred, do gneče v improviziranih lokalih ob cesti, od otrok, ki pripravljajo vse za izdelavo opek, do starih ženic, ki nosijo posode s sadjem na svojih glavah, zanimiva narava, ogromna drevesa, pa motoristi, delavci na poljih, na obrobju gozda ali na cesti. Slednjih je v res ogromno.

Mesto je namreč v celoti prekopano, gradijo nove poti, kanalizacijo, pripravljajo odtoke vseh vrst, širijo avenijo v center, gradijo pločnike. Če ste kadarkoli tarnali, denimo, nad županom „najlepšega mesta na svetu, nje“, ki je s svojimi mojstri naenkrat zaprl „pol Ljubljane“, naj vas potolažim. Tisto resnično ni bilo nič. Manj kot nič! Ogromni kupi izkopanega materiala na cestah, jarki in jaški, buldožerji in lopate, delavci, Japonci in Kitajci. Ja. Če je kaj dobro narejeno in naš gradbeni mojster Danilo pohvali, doda: pač, Japonci. Ko je kaj bolj „tako – tako“, so odgovorni najverjetneje Kitajci. In odkod denar za „izdelavo novega mesta“? Verjetno kak dar Združenih narodov. Sicer se pa tako govori o šestdesetih milijardah, ki jih namerava Kitajska investirati v Afriko. Gotovo ne zastonj, doda misijonar.

Danes se je Izidor trudil najti primeren način za vzpostavo internetne povezave z domovino. Zavedava se, da poslušalci čakajo na javljanja, da bi sodelavci in domači, poslušalci in vsi, ki spremljate našo akcijo „Dobroti dajemo glas“ radi slišali kako javljanje, pogovor, videli video ali prebrali blog. Uspelo mu je. Najprej smo našli sobico z nekaj računalniki in solidno povezavo, ki jo prodajajo na ure in minute. Poskusiva srečo in kramljala sva s studiem, bila v radijskem programu. Kako velika razlika med misijonom, na katerem je včasih težava običajni telefonski klic, predelom, v katerem je misijonska hiša edina, ki premore elektriko in mestom, v katerem mularija pregleduje „You Tube“ kanal. Nekaj kilometrov in nekaj desetletij velik razkorak. Kakorkoli, našli smo rešitev in upava, da bova odslej lahko redna in pridna pri pošiljanju utrinkov in doživetij v Slovenijo, ki jo človek po vsaki taki poti ljubi še za odtenek bolj.

V Guluju smo si ogledali veliko tržnico, se sprehodili med mnogimi stojnicami, ki ponujajo milijon pečenih rib, na tone banan, ogromno neznanih vrst fižolu podobnih reči, polne samokolnice eksotičnega sadja. Naj mimogrede povem, da smo približno že osvojili razlike med mangom, papajo in avokadom. Ananas sem omenil že včeraj in ostaja zvezda naših obrokov. Ko bi videli koliko šivilj in krojačev sedi za šivalnimi stroji na tržnici in popravljajo, šivajo, krojijo. Eni popravljajo oblačila strank, drugi merijo gospe, ki so na stojnici izbrale pisano blago živahnih afriških vzorcev. V neposredni bližini krojačev je del tržnice, na katerem ponujajo žive živali, v glavnem perutnino. Ta je na dvoriščih revnih družin veliko bogastvo.

Tudi na misijonu je videti nekaj kokoši, drobnih piščancev, v hladilniku pa zalogo jajc. Med čopkami kraljuje lep in velik, pa tudi jako glasen, bel petelin. Ko je pred dnevi prav glasno kikirikal, Danilu pa se ura za to početje ni zdela prava, je naročil kuharici: „Klali bomo. S petelinom je konec, belega petelina pod nož!“ Pa je zaskrbljena odgovorila: „Gospod, ne morem. Kako naj ubijem belo žival, ko pa ste okoli mene sami beli gospodje. Ne morem, ne gre!“ Izvrstno pripravlja obroke, ki so, seveda, sestavljeni iz … kako že rečemo … lokalno pridelane hrane. Tipični obrok ugandske družine, ki v shrambi premore kaj več, kot manjok in mango, je sestavljen tudi iz matoke, ki je pire iz banan. Ob običajnih bananah, ki so znane tudi nam, tule pa so različnih vrst, imajo tudi banane, ki so primerne za kuhanje. Če ste morda pomislili na okus pečenih banan v kitajskih restavracijah, naj vam povem, da misel ni bila prava. Zdele so se nam podobnega okusa in strukture, kot sladki krompir. Tudi ta je pogosto na krožnikih v Ugandi. Pa fižol različnih vrst, riž, ki za rast ne potrebuje vode, avokado, mango …

Danes smo se odpeljali tudi do dveh podružnic Danilove misijonske župnije. Prva, ki je bila postavljena, je ob cesti v mesto, posvečena je Ugandskim mučencem, druga je Marijina in stoji na samem, na nekoliko privzdignjenem delu pokrajine med mestom in misijonom. Ponuja lep pogled po travnati savani do velikega šolskega centra jezuitov, ki nameravajo ustanoviti univerzo. Brez pomoči misijonskih dežel, bi ta del Ugande v veliki meri ostal neveden.

Podružnična cerkev ima namesto zvona platišče avtomobilskega kolesa. Saj sploh ne vem, če sem napisal prav. Oprostite: namesto zvonca imajo avtomobilsko „feltno“. Prav lepo zveni, pravi Danilo, v Burundiju so jo uporabljali tudi za šolski zvonec. Zdajle zvoni meni in poje: Jure, spat, boš pa jutri povedal s kakšnim navdušenjem je Danilo pripovedoval o novem zdravstvenem centru in o občudovanju misijonarja Ignacija Knobleharja. Pa še kaj, brez skrbi.

Draga družba, lahko noč. Pozdravljamo vas z mirnega, v noč zavitega misijona, ki na vsakem koraku oznanja dobroto slovenskega človeka. Celo ogromna oltarna slika, freska v cerkvi, je delo slikarja Lojzeta Čemažarja, ki pa, mimogrede povem, še nikoli ni bil tukaj. Le kako je to mogoče? Jutri, jutri … ;)

Že danes lahko darujete za gradnjo bolnišnice!

Pustna Sobotna iskrica bo 2. marca letos zbirala darove za gradnjo bolnišnice na misijonu v Ugandi, kjer deluje misijonar Danilo Lisjak. Svoj dar lahko že zdaj oddate

• TRR pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, BIC banke: LJBASI2X
• TRR pri NKBM: SI56 0430 2000 3154 521, BIC banke: KBMASI2X
• Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
• Koda namena: CHAR
• Namen nakazila: Pustna Sobotna iskrica 2019-Uganda
• Referenca: SI00 279226

Svoj dar lahko oddate tudi preko spletnega obrazca na Misijionskem središču Slovenije.

1. dan, torek, 15. januar
Za nami je prvi dan Ugande. Že res, da se je naša pot začela v ponedeljek navsezgodaj, drži, da sem danes zjutraj že spisal prvi mini blog in poročal o prijaznem sprejemu sestre avguštinke, ki nam je s posebnim žarom zjutraj postregla kavo iz prave bosanske „džezve.“ Pravzaprav dveh, kupljenih na sarajevski Baščaršiji. Pa vendar je tole zdajle prvi poskus ujeti doživetja na način, ki sem ga vajen na misijonskih poteh. Prepoten ležim na postelji misijona, za nami je 350 km živahne poti, kup dogodkov in velikanska zaloga misijonarjevih spominov in prigod. Prepričujem se, da je bolje pisati zdajle, kot jutri zjutraj. Že tako ali tako bova verjetno v zamudi, saj nas čaka iskanje spletne povezave. Zanimivo bo.

Krepak stisk roke in objem misijonarja Danila Lisjaka je zaznamoval prihod v Kampalo. Časa za to, da bi človek pomislil kje pravzaprav je in se prepričal, da je okoli njega neznan svet, skoraj ni bilo. Danilo nas je v hipu posedel v misijonarsko Toyoto, pritisnil na plin in odvihrali smo v noč glavnega mesta Ugande. Pripoved o cestah, ki jih ni, pa so bile plačane, o številu prebivalcev, ki strmo raste, o mestu, ki ne spi, pa niti približno ni New York … Misijonar je pripovedovalec zgodb, ni čudno, da se njegovi zapisi tako lepo berejo, nič čudnega ni, da je znal tako živo spisati tudi knjigo. Priznam, proti koncu poti ga zaradi slabosti nisem prav pozorno poslušal, a uvodnih besed mu ni zmanjkalo, zanimivo gradivo misijonarjem tudi sicer nikoli ne poide, kar gotovo že veste.

Po prijazni dobrodošlici pri sestrah, nas je čakala kratka noč, nekaj glasnega pasjega laježa ponoči, pa rahel dež, ki smo ga, pravijo, kot darilo prinesli iz Slovenije. Dan smo začeli s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju Matjaža Križnarja, narodnega voditelja misijonov, daroval misijonar Danilo. S sestrami smo v kapeli Drinskih mučenk zapeli tudi nekaj pesmi v angleščini, s spremljavo afriških bobnov. Puf, prvi pošten preblisk, da smo v drugačni kulturi. No, ta je bila vidna že na nočnih cestah Kampale, ob katerih so posedali, prepevali, tudi plesali domačini. Zrak je bil težak in lepljiv, poln primesi, ki jih daje kurjenje oglja, pečenje vsemogočega ob ulici, smog avtomobilov v milijonskem mestu, požigalniška tradicija z obrobja ... Kje si, vetrc, ki zapihaš s Šmarne gore, zrak, ki se ga razveseliš, ko stopiš skozi vrata. Tule smo podobnega našli v novem dnevu. Slab približek, pa vendar. Jutro ga je prineslo na dvorišče sestrske hiše.

Prispeli smo v Danilove kraje, smo na misijonu Atede, v bližini velikega in živahnega mesta Gulu. Odmaknjeni smo v mir podeželja, slišim le škržate, živalce, ki precej glasno, pa vseeno prijetno džungelsko, cvrčijo okoli zamreženega okna moje sobe. Vroče je.

Tule bi lahko sklenil pripoved o prvem dnevu, a manjka vse, kar smo o Ugandi spoznali vmes, med potjo. V avtomobilu ali na nekaj kratkih postankih. Zgodb je preveč, da bi vam pisal o vseh, nekaj pa jih le moram osvetliti, zato smo skupaj.

Sestra Vedrana, ki nas je sprejela po prihodu, nam je po maši rada pokazala redovno hišo, predstavila njihovo delo z dekleti, ki jih izučijo različnih opravil, in nato poskrbijo za njihovo zaposlitev. Več kot dvestotim so v minulih letih priskrbele dostojno življenje. Trenutno je v njihovem varnem zavetju tudi mlada mamica z otrokom, muslimanka, ki ji sestre niso zavrnile pomoči. Kmalu po prihodu so poskrbele za to, da je deklič odšel v vrtec, mamica pa v šolo. Danes mamica, ki je še vedno dekle, želi zaživeti v krščanski veri, a sestre pravijo, da naj tega, dokler je pri njih, ne stori. Ne želijo si, da bi bilo videti, kot da so jima pomoč naklonile le zato, da bi ju spreobrnile. Za ljubezen brez preračunljivosti je šlo. Če se bo za to odločila po koncu šolanja, ko bo stopila na svojo pot, pa jo bodo, seveda, podpirale tudi pri vseh potrebnih korakih za to.

Pot skozi Kampalo je bila počasna, ceste polne pločevine avtomobilov, mopedov, motorjev, polne ljudi. „Skozi to križišče gre vsak dan milijon ljudi.“ nam je povedal misijonar Danilo. Že tisti trenutek je izgledalo, kot da jih je tam le nekaj manj … Na vsakem križišču, ves čas v koloni avto obdajajo otroci, ki prosijo za hrano, mladina, ki bi raje kak drobiž, prodajalci sadja, piščančjih nabodal ... Država si, tudi zaradi naraščajočega turizma, želi, da ne bi bilo tovrstnega prosjačenja, zato je predpisana kazen za darovalca. Iz revnih četrti obrobja mesta se je videlo cel kup bogatih, velikih in visokih stolpnic, na cesti srečaš tudi razkošne osebne avtomobile, v centru nekaj bogato založenih trgovin. Razkorak med revnimi in bogatimi je tukaj ogromen. Kampala ima menda cel kup milijonarjev, Uganda pa še vedno več kot štirideset odstotkov prebivalcev, ki morajo preživeti z manj kot dolarjem in pol na dan. Stopnja revščine je med najvišjimi na svetu. Prebivalstvo se še vedno hitro množi. Pred dvajsetimi leti jih je bilo nekaj več kot dvajset milijonov, leta 2020 jih bo, predvidevajo, že petdeset milijonov.

Ob vseh z revščino povezanih spoznanjih pa se nam zdi, da težko srečaš tako prijazne ljudi, kot so vsi, s katerimi se srečujemo. Razmišljal sem, da pred kako trgovino ali podobnim javnim poslopjem v Sloveniji danes težko slišiš glasen smeh. V Guluju so se prešerno smejali ves čas, ko smo pred trgovino čakali misijonarja. Ljudje so se srečevali, si pripovedovali kdo ve kaj, in se naglas smejali. Ena družba za drugo. V trgovini so precej naglas predvajali skladbo, ki so jo zaporedoma zavrteli najmanj trikrat, prodajalke pa so med policami glasno prepevale. Misijonarji, ki bi nas (znova) naučili takega pogleda na svet, radosti srečevanja in veselja do življenja, bi nam prišli prav. Morda je razlog za to veliko razliko med nami in njimi le v tem, je razmišljal Izidor, da nimajo prenosnih telefonov. In res, niso buljili v zaslončke, niso podrsavali po ekranih telefonov. Opazili so prijatelja, morda nagovorili soseda, verjetno tudi neznanca. Prijazno pozdravljajo tudi nas in nam želijo dobrodošlico. Kakršnakoli podobnost z izkušnjo misijonske Ukrajine je v tem povsem nemogoča. Dva različna svetova!

Zdi se, da v glavnem mestu potrebujejo ogromno postelj. Koliko prodajaln s pohištvom je ob cesti, pa manjših in večjih tržnic z vsemogočim sadjem in zelenjavo. Ananasi! Uau, kako so sladki. Pa poceni: pet ananasov za evro. Mango, pasijonke, papaja, avokado … Kar ti poželi srce. Kako nevadno se je slišalo, ko nam je Danilo pri večerji ponudil marmelado: „Lahko si namažete kupljeno, marelična je, lahko pa domačo.“ Pristavil je, da je ta iz manga in ananasa. Domače, ne? Pa marmelada iz papaje, ki jo misijonar pripravlja kar sam. Zaupal nam je recept, pa ga ne izdamo, kam pa pridemo, če bi kar vsi začeli saditi papajo. Saj veste: tujerodne rastline, pa to ...

Na poti proti severu smo se čudili nad lepo cesto, prevozili kar nekaj trgov in mest, zapeljali pa smo se tudi do mogočnega Nila. Ste vedeli, da teče navzgor, vse do Egipta in Aleksandrije? Ja, navzgor po zemljevidu. Trenutno teče zelo počasi in „na gosto“. Saj ne vem kako naj vam drugače razložim današnji pogled na to mogočno reko. Na delu, kjer smo jo videli, je široka več kot kilometer, danes pa je bila videti kot ogromen premikajoč se travnik. Po Nilu je namreč plavalo neskončno veliko travnatih „otočkov“, reka je bila kot zaraščen bajer brez meja in prav zanima me kako, kje jo očistijo tega plavajočega neskončnega travnika. Nekaj deset kilometrov pozneje smo jo namreč videli v drugačni podobi. Prepozni smo bili, da bi videli nilske konje, ki se zvečer skobacajo na kopno. Na večerjo in pol. Nilski konj namreč vsako noč poje 80 kilogramov trave. Vsako noč. Te velike živali so se nam torej danes skrile na večerjo, zato pa smo na drevesih in ob cesti videli nekaj velikih, pa tudi drobnih in živahnih opic. Različnih vrst.

V Karumi Kitajci, ki so zgradili ogromno mesto zase, že nekaj let gradijo največjo elektrarno na Nilu. Veliko pričakujejo od nje in kmalu bo lahko pokazala svojo moč. Ogromni stolpi daljnovodov pripravljeni čakajo na žice. V okolici omenjenega mesta je tudi že nekaj deset temnopoltih otrok s kitajsko poševnimi očmi. Dokaz, da so mojstri že nekaj časa na delu, domača dekleta pa v njihovem denarju vidijo rešitev.

Del rešitve v Ugandi vidijo tudi begunci. Iz Južnega Sudana jih je v deželo pribežalo več kot dva milijona. Pravijo, da je bil to največji begunski tok v zgodovini Afrike. Oblasti so kmetom in družbam prepovedale izvoz koruze, ker pravijo, da je najprej treba prehraniti begunce in domače ljudi, šele nato gledati na zaslužek, ki bi bil z izvozom gotovo večji. Zemlja v Ugandi je rdeča in na moč rodovitna. Sladke vode imajo dovolj, pokrajina je razgibana in zelena. Bog jo je res obdaril v veliki meri, zdi pa se, da tukajšnji človek ne ve kako prav ravnati z vsemi danostmi. Menda ima Uganda za tri Slovenije in pol površine sladkih voda.

Otroci imajo v tem času letne počitnice, ulice so polne mladine, v vsakem mestu je bilo veliko nogometno igrišče. V glavnem so bila polna nogometašev in navijačev. Dvorišča pa ljudi, ki so posedali na cenenih plastičnih stolih, kramljali in opazovali promet, na preprostem ognjišču so pekli koruzo ali manjok. Hiše ob cestah so večinoma zidane, za njimi pa spalni prostori, ki so praviloma videti kot afriške hišice iz slikanic, slamnjače. Okrogel iz blata zgrajen obod in s slamo krita streha z „ošiljenim“ vrhom. Ker slama „diha“ je ponoči pod njo veliko bolj znosno, kot pod pločevinasto ali z opeko krito streho. Nerodno je le, kar se zgodi pogosto, da otroci ob igri z ognjem zažgejo streho, plamen preide na ostalo in hiša pogori do tal.

Ob cesti je bilo precej „rezervnih delov“, v snope povezane slame, pa tudi opeke ne bi smele biti težava, ogromno peči za izdelavo opek smo srečali. Tudi z glino je bogata njihova zemlja, pa omenjeno sadje, zelenjava, tobak … V mnogih vodah je veliko ribolova, vsepovsod žgejo tudi oglje. Noči so sem in tja razsvetljene zaradi požigalništva, ceste pa kljub temu temne zavite v popolno temo. Malo je manjkalo, pa bi zbili kravo, ki je v noči s teličkoma prečkala prometno cesto. Čeprav je vsaka krava ponoči črna, se je izšlo. „Glih za glih“! Če bi bili nekoliko hitrejši, ali pa Danilo malo manj spreten za volanom in z zavorami, pa bi imeli kravo. Ja, pastirji ponoči namreč ne smejo gnati živine čez cesto. Če jo „nasadiš“, pravi Danilo, je tvoja. Ah, še dobro, saj tule na misijonu nima zamrzovalne skrinje. Sicer pa se je krava zdela še najmanjša težava. Ko bi videli koliko otrok teka, koliko ljudi se sprehaja ob nerazsvetljeni hitri cesti, koliko vozil divja brez zadnjih luči … No, saj vsega omenjenega tudi mi nismo dobro videli. Skrajna pozornost je res nujna, posebej ko spoznaš kako hudo te lahko zaslepijo dolge luči nasproti vozečega tovornjaka.

Ker smo na misijon Atede prispeli v trdi noči, smo le slutili kako velik center nas gosti. Jutri ga bomo spoznali. Zaenkrat vam lahko povem, da se zdi, da nas vročina, ne bo pretirano motila, utrujeni smo od poti. Vem tudi, da gospa kuharica dobro kuha, za plačilo njene mlade pomočnice pa skrbi župnija Ankaran, ki sredstva zbira tudi s pomočjo zbiralne akcije papirja. Kako lepa ideja. Na misijonu so trije duhovniki in bogoslovec. Za nekaj dni tudi trije laiki Slovenci, od katerih vam eden pošilja lepe pozdrave. V imenu vseh treh. Vsem!

Toliko za nocoj, jutri pa naprej. Vabljeni, da skupaj z nami odkrivate cilj letošnje Pustne Sobotne iskrice in da dobroti dajete glas.

Powered by flickr embed.

Že danes lahko darujete za gradnjo bolnišnice!

Pustna Sobotna iskrica bo 2. marca letos zbirala darove za gradnjo bolnišnice na misijonu v Ugandi, kjer deluje misijonar Danilo Lisjak. Svoj dar lahko že zdaj oddate

• TRR pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, BIC banke: LJBASI2X
• TRR pri NKBM: SI56 0430 2000 3154 521, BIC banke: KBMASI2X
• Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
• Koda namena: CHAR
• Namen nakazila: Pustna Sobotna iskrica 2019-Uganda
• Referenca: SI00 279226

Svoj dar lahko oddate tudi preko spletnega obrazca na Misijionskem središču Slovenije.

Po celodnevni poti smo dospeli v Kampalo, prestolnico Ugande. Pričakal nas je misijonar Danilo Lisjak, poln zgodb, ki so naju pustile odprtih ust. Že prvi večer o revščini, korupciji, nepravičnosti, delu, ki ga ne zmanjka. Popeljal nas je na počitek, k sestram, katerih predstojnica nas je sprejela v bosanskem jeziku, se razveselila obiskovalcev in nam postregla z dobrodošlico, ki je človek tako daleč od doma res ne pričakuje. Hvala, s. Vedrana.

Prekratka postelja ni povzročala težav, pasjega laježa ponoči skoraj nisva slišala. Utrujen človek se veseli postelje. Pika! No, klicaj. Torek smo začeli s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju ravnatelja misijonov daroval misijonar Danilo. Pesem je zvenela afriško, namesto harmonija bobna, namesto slovenščine angleščina. Spoznanja, da je Gospod eden, načini slaviti ga različni, blagoslov nujno potreben. Spoznavava, da je Uganda velika, pisana, zelena, vroča ... Prvi vtisi naju spominjajo na že doživeto, pričajo pa predvsem o moči misijonarja Danila, ki ne kaže svojih let, misijonarja, ki dela, kot da je pravkar prišel v misijone. Ves čas je v navezi s svojimi na severu, nenehno razlaga o načrtih in težavah s katerimi se srečuje in jih odpravlja.

Ste vedeli, da je v bližini prestolnice ljudstvo, ki se še vedno prehranjuje s človeškim mesom? Verjamem, da ne. Nejeverno sva spraševala, začudeno poslušala tudi o nevarnosti vaških sodišč. Domačini nepridiprave kaznujejo z usmrtitvami. Ni zaostanka na sodiščih.

Poglejte kako izgleda zdajle, ob mojem hitrem pisanju, ki je morda polno napak. Oprostite! Klofam po tipkovnici, Izidor fotografira in pospravlja računalniško opremo, Danilo daje navodila po telefonu in se jezi nad delavci na severu, na misijonu, Matjaž vpisuje vtise v knjigo obiskovalcev, sestre Vedrana pa daje navodila sosestram. Za nov dan. Naš bo preživet na cesti. Z bananami, fižolom, avokadom in našimi ogromnimi kovčki naložena Toyota čaka. 350 km tudi. Pripravljeni na pot proti vročini. Čez dan nas že jutri čaka, pravi misijonar, 59 stopinj. Celzija, ljudje ... Ne upam vprašati: "A v senci?"

Oprostite, tole je šlo na hitro ... Upam, da se bova lahko oglašala tudi v prihodnjih dneh.

Že danes lahko darujete za gradnjo bolnišnice!

Pustna Sobotna iskrica bo 2. marca letos zbirala darove za gradnjo bolnišnice na misijonu v Ugandi, kjer deluje misijonar Danilo Lisjak. Svoj dar lahko že zdaj oddate

• TRR pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, BIC banke: LJBASI2X
• TRR pri NKBM: SI56 0430 2000 3154 521, BIC banke: KBMASI2X
• Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
• Koda namena: CHAR
• Namen nakazila: Pustna Sobotna iskrica 2019-Uganda
• Referenca: SI00 279226

Svoj dar lahko oddate tudi preko spletnega obrazca na Misijionskem središču Slovenije.