Katoliški mediji

od Jože Email

Januar je mesec verskega tiska, ko običajno poravnavamo naročnino na verske časopise, to pa je tudi priložnost za razmislek o pomenu katoliških medijev. Ti imajo neprecenljivo vlogo pri oznanjanju in poglabljanju vere pa pri oblikovanju stališč, ki izvirajo iz krščanstva.

Da bi razumeli vlogo katoliških medijev med nami, si moramo najprej zastaviti vprašanje, kaj pravzaprav so katoliški mediji, ali še bolje, kaj niso. Ko si bomo na ti dve vprašanji odgovorili, bo razmislek o pomenu precej lažji in naše zavedanje o tej temi bo bolj realistično, kajti včasih se zdi, da verniki od »svojih« medijev pričakujemo nekaj, kar ti ne morejo dati.

Prvi in osnovni namen katoliških medijev je evangelizacija. To torej ni raziskovalno novinarstvo, ni polemično in kritično sledenje dnevni politiki, strankam, ni predstavljanje globalnih problemov od ekonomije do ekologije. Da se razumemo, lahko je tudi to, ampak to ni osnovni namen.

Katoliški tednik, cerkveni radio ali pa glasilo nekega duhovnega gibanja, želijo predvsem pospeševati razvoj duhovnega življenja, notranje kulture, čut za tradicijo navzočo v skupnosti. Taki mediji se v prvi vrsti ne trudijo poudarjati razlik, ampak poudarjajo, da smo vsi člani iste organizacije, skupnosti in imamo svoje poslanstvo v Kristusu.

Osnovni namen je torej evangelizacija. Prvi oznanjevalec je bil sam Jezus iz Nazareta, ki je kot potujoči učitelj v svojem času ubral novo pot za oznanjanje Božjega nauka. Ni oznanjal samo v takratnih bogočastnih prostorih, shodnicah, ampak je potoval iz kraja v kraj in nagovarjal ljudi na javnih mestih, pri vodnjakih, ob jezerih, na svatbah in večerjah... Lahko bi rekli, da je dal širjenju Božje besede nov pomen. Iz nečesa statičnega se je premaknil k aktivnemu in dinamičnemu (in to nam kaže njegovo novost tudi danes). Prav tako je bila njegova beseda namenjena vsem, ki so ga poslušali, a vendar tudi vsakemu posamezniku. Še več, njegove besede in nauk tudi danes niso izgubile aktualnosti, v sebi imajo večnostno dimenzijo.

Evangelij so za tem oznanjali Jezusovi najbližji učenci, ki so ga po navdihu Svetega Duha s pomočjo evangelistov zapisali in nam tako izročili temelje naše vere. Ko danes govorimo o evangelizaciji, imamo v mislih nadaljevanje Jezusovega oznanjevanja, po njegovih učencih, škofih in duhovnikih.

Evangelizacija, širjenje veselega oznanila, je bila ves čas v srži krščanstva. Besedo odrešenja je treba oznanjati. O tem piše že sv. Pavel, ki pravi „Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!“ (prim 1 Kor 9,16). Zato se pravzaprav postavlja vprašanje, zakaj v zadnjih letih govorimo o novi evangelizaciji, če pa je ta že ves čas v središču krščanske zavesti.

Upokojeni mariborski nadškof Anton Stres ugotavlja, da verjetno zato, ker se je svet v zadnjih letih precej spremenil. Ni se spremenil na hitro, ampak spremembe potekajo od Francoske revolucije naprej. Ta je bila na nek način mejnik, ki je zamajal »stari svet«. Največji korak k družbi, kot jo poznamo danes, pa se je zgodil sredi 20. stoletja, ko se je obrnilo razmerje med tradicionalnim in sodobnim. Če je tradicionalno do srede 20. stoletja, vernost še postavljalo v ospredje, se je s tem obdobjem vernost preselila na obrobje. Zdaj lahko bolj razumemo, zakaj moramo govoriti o novi evangelizaciji, saj je potrebno družbo, ki je bila še pred dobrimi 50. leti prekvašena s krščanstvom, ponovno evangelizirati.

Vse kar verniki danes vedo o Cerkvi, vedo iz medijev. Če vedo kaj o Cerkvi, vedo zato, ker je bil (nad)škof na televiziji, ker je radio poročal o neki cerkveni prireditvi in ker je rumeni časopis pisal o kakšnem škandalu. Žal večina vernikov Cerkve ne pojmuje več tako, kot so o njej slišali pri verouku, ampak kot so jim jo naslikali javna mediji. To v veliki meri velja za nedeljnike, ki so nekak center ali baza Cerkve, skoraj v celoti pa to velja za oddaljene, »šunka« kristjane.

Če tudi veliko vernikov svojo podobo Cerkve oblikuje glede na medije, potem je jasno kako pomembna je njihova vloga. V dobrem in slabem smislu. Če namreč o nekem dogodku ne moremo nikjer ničesar prebrati, slišati ali videti, lahko (po)dvomimo, če se je sploh zgodil. In tu je »tragika« dogajanj denimo v župnijskih občestvih, kjer se zgodi veliko lepih in dobrih stvari, a so zaradi medijske neodzivnosti, žal obsojeni na obrobnost. Ni torej važno samo kaj nam preko medijev servirajo, ampak tudi kaj nam zamolčijo!

Cerkev se pomena medijev načeloma zaveda. Po cerkvenih dokumentih imajo katoliški mediji pomembno mesto v njenem življenju in v življenju vsakega vernika. Več Cerkvenih dokumentov spodbuja, da mora le ta varovati in razvijati svoja lastna sredstva družbenega obveščanja in svoje lastne programe komuniciranja. Papež Pavel VI. je zapisal: »In zakaj bi samo láži in zmoti, onečaščenju človeka in pornografiji bila dana pravica, da jih ljudje ponujajo? Spoštljiv način oznanjevanja Jezusa Kristusa in njegovega kraljestva ni le evangelizatorjeva pravica, ampak je več: to je njegova dolžnost!«

Katoliški mediji opravljajo svoje poslanstvo v prostoru, ki ga zaznamuje vse večji vpliv materialističnega in sekularnega načina življenja. In prav zato imajo verski mediji pomembno poslanstvo, saj morajo kristjanu, ki se je znašel sredi številnih mnenj in ponudb verodostojno pokazati na »ponudbo Cerkve«. Katoliški mediji se ne bodo ustavili samo ob škandalih ali napakah, ampak bodo poskušali ponuditi objektivno podobo Cerkve. Da je ta sicer grešna, ampak tudi sveta! Katoliški mediji so zato v vsaki družbi nepogrešljivi, ker dogajanja po svetu in sodobne (družbene) pojave osvetljujejo s stališča katoličanov in nauka Cerkve. Naj omenim samo zadnji aktualni referendum o spremembi družinske zakonodaje. Kako različna stališča na tem področju smo lahko slišali iz večinskih medijev v primerjavi s Cerkvenimi! Težko si predstavljam človeka, ki bi bil rad razgledan in sodoben kristjan, pa ne pozna katoliških stališč oz jih pozna samo iz drugih medijev. Še najmanj pa si lahko predstavljam družbeno angažiranega kristjana, ki želi pospeševati katoliška načela v družbi, a ne pozna katoliških medijev.

Ko je beseda že nanesla na škandale v Cerkvi, se vedno zastavlja vprašaje, koliko naj katoliški mediji poročajo o njih. Prepričan sem, da imamo verniki pravico zvedeti resnico tudi takrat, ko je za kristjane in za Cerkev boleča. Ne pozabimo na Jezusove besede: »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Cerkev je občestvo, skupnost grešnikov in svetnikov, ki evharistijo, sveto mašo, začne s priznanjem in obžalovanjem grehov. Ni prav, pravi tiskovni predstavnik Svetega sedeža, p. Federico Lombardi, da bi verniki samo iz nekatoliških medijev zvedeli za nepravilnostih v Cerkvi!

A vendar pogosto obstaja strah, pa če to priznamo ali ne, kaj bo o takem poročanju v Cerkvenih medijih rekel vrh Cerkve. Kljub tem bojaznim, ki so utemeljene, mislim, da smo v slovenski situaciji že prišli na nivo, ko se tudi o problemih in zablodah znotraj Cerkve lahko informiramo v katoliških medijih.

Toda vedeti moramo, da imajo ti drugačno vlogo. Ne gre, da bi kritizirali zaradi večje prodaje ali rejtinga poslušanosti, kakor počno sekularni mediji. V katoliških medijih je potrebno kritično poročati o vsem iz ljubezni do Kristusa, ki je pot, resnica in življenje! Tako je s potrebno kritičnostjo potrebno obravnavati tudi nepravilnosti v njej, hkrati pa spodbujati pripadnost Jezusovemu nauku in stremeti k poboljšanju.

Morda bi za konec omenil še medijsko udejstvovanju, evangelizacijo, h kateri smo v širšem smislu poklicani vsi krščeni. Vsak ima svojo vlogo pri oznanjevanju, o tem je pisal papež Benedikt XVI. in zdaj piše papež Frančišek. Cerkev tukaj nikakor ne sme zaspati. Če bi Jezus živel danes, bi zelo verjetno svoj nauk širil tudi s pomočjo televizije, radia, interneta, pa tudi facebooka, twiterja, verjetno bi pisal svoj blog ... Na tak način torej, ki bi zajel čim širšo množico uporabnikov. Medijski pogled na novo evangelizacijo in medije je tako pravzaprav optimističen. Zakaj? Če postavimo tezo, da se je čas oznanjevanja (zgolj) s prižnic, kot smo ga poznali v Cerkvi nekoč, iztekel, potem so tu novi mediji, ki nam omogočajo še hitrejši in širši nagovor vernikov. Zanimivo bi bilo razmišljati o ustanovitvi nekakšne „virtualne“, digitalne župnije, ki bi ne bila teritorialna, ampak bi v občestvo povezala spletne iskalce na področju duhovnega. Res je, da nič ne more nadomestiti osebnega stika med dvema človekom, lahko pa je to uspešna začetna stopnica na poti k srečanju.

Poti evangelizcije preko medijev je torej veliko, le ljudi in izobraženih posameznikov, ki bi znali iz vsega narediti do uporabnika prijazen nagovor, nam manjka. Na poti novih medijev in oznanjanja Jezusovega nauka nas čaka še veliko dela, a vsak korak, ki ga naredimo v tej smeri, je prepoznavanje znamenj časa. In ti znamenja kažejo, da se vloga medijev še povečuje.

Zaenkrat ni komentarjev



Napiši komentar


Your email address will not be revealed on this site.

Kontrola spama.
(Line breaks become <br />)
(For my next comment on this site)
(Allow users to contact me through a message form -- Your email will not be revealed!)