Begunci

od Jože Email

V teh dneh je težko pisati in razmišljati o čem drugem kot o beguncih. Njihova pot je z vso težo udarila med nas in nas kljub vsem pripravam, pogovorom, zapisom in video posnetkom, presenetila. Mislim, da smo večinoma že vsi spoznali, da ne gre za klasične begunce, ki bežijo iz vojnih ozemelj, čeprav so tudi taki med njimi. Prav tako smo lahko že spoznali, da so kljub navidezni kaotičnosti, dobro organizirani. Imajo jasen cilj, vse kar morajo premagati so pot in meje. In uspeva jim. Evropske meje ena za drugo padajo.

Ali ni bil nekoč ideal Evropa brez meja? Prost pretok ljudi, dobrin, trgovine, storitev? Na vse to smo se navadili, kot da je nekaj samoumevnega. Ko je prišel še skupen denar, je bilo res elegantno potovati brez posebnih dokumentov, viz, potrdil, ampak zgolj z osebno izkaznico, še celo brez denarja, le kos plastike je zadostoval. In hvala Bogu, še vedno zadostuje. Ampak nekaj se je vendarle spremenilo. Ideal Evrope so namesto nas najbolj izkoristili begunci. Jim lahko zamerimo? Jim lahko zamerimo njihov cilj, ki je boljše življenje?

Vedno, ko razmišljam o velikem eksodusu ljudi, ki se premikajo proti svojemu navideznemu cilju, se skušam vživeti v njihovo kožo. Kaj če bi se nekaj takega kot njim, pripetilo meni? Kdaj bi bilo dovolj hudo, da bi zapustil svoj dom, kraje na katere sem navezan, prijatelje in svojce, življenjsko rutino? Kdaj bi bilo tako hudo, da bi k begunstvu spodbudil svoje otroke, naj se peš odpravijo preko morja v „obljubljeno deželo“? Kdaj bi bilo dovolj hudo, da bi se na tako pot odpravil kljub temu, da vem, koliko nevarnosti preži na njej in da je smrtnost na taki poti podobna igranju ruske rulete? Mislim, da bi moralo biti res hudo. In da so nekateri otroci doživeli težke stvari, ki jih ne bodo zlahka pozabili, pričajo otroške risbice begunskih otrok. Pred dnevi so jih pokazali in opremili s komentarji.

Nadalje razmišljam, kako bi ukrepal? Na koga bi se obrnil, kam bi želel priti? Preseneča me, da so rešitve, ki mi pridejo na pamet, precej podobne begunskim. K sorodnikom, prijateljem, ki živijo nekje v svobodnem svetu blagostanja. Tam, kjer bodo imeli moji otroci bolj svetlo prihodnost. Tam kjer jim bodo lahko omogočili izobraževanje, varnost in plačilo za opravljano delo.

Ali lahko zamerim beguncu, ki ne želi ubijati, da se ni pridružil pogosto paravojaškim enotam v svoji državi? Takim enotam, kjer se čas preživetja meri v dneh ali mesecih? Ali lahko zamerim mladim fantom, ki si bolj od vojne želijo izobrazbe in zato odhajajo v Evropo? Verjamem, da težko.

Govorjenje o evropskih kvotah, koliko beguncev naj bi sprejela posamezna država, se na terenu kaže kot puhlo iskanje rešitev evropskih birokratov. Begunci imajo cilj, ki kvot ne upošteva. Ta cilj pa ni pri nas. Ni na Madžarskem, ne na Hrvaškem, še najmanj v Bosni, kjer bi pričakovali, da bodo odšli k njihovim bratom po veri in jih bodo ti z odprtimi rokami sprejeli. Ne njihov cilj so Nemčija in skandinavske države. Spet se zastavlja enako vprašanje: jim lahko zamerimo njihov cilj, ki je boljše življenje?

Naslednje kar mi pride na misel, če bi se že odpravil na tako tvegano pot kot begunec je, kaj bi na tej poti želel od ljudi, ki jih srečujem, ki tam živijo? Tisto kar želiš, da drugi storijo tebi, ti stori njim. Star pregovor pove vse! V njem ni nobene odvečne filozofije, nobenih zakajev, preračunljivosti, ampak zgolj humanizem. Ljudje smo, poklicani da svojo človeškost tudi pokažemo. V tem trenutku tako, da begunsko pot olajšamo. Navadni ljudje ne moremo reševati globalnega problema, ki ga mora rešiti evropska politika in to je: Kam z vsemi temi ljudmi, kaj bodo delali, kako se bodo integrirali v Evropo? Predvsem pa kaj storiti, da bi lahko na političnem, vojaškem in gospodarskem področju storili, da bi že na začetku preprečili tako velike selitve...

Žal taka množina ljudi pri večini sproža nelagodje. Nelagodje pa je zelo blizu strahu. Strah nas je beguncev, strah nas je sprememb, strah nas je negotovosti. In kjer je strah, tam je tudi nestrpnost, tam je nasilje. Mislim, da se moram najprej predvsem rešiti strahu. Prišleki, ki prihajajo, so v veliko težjem položaju, kot mi. Tisto kar občutimo sami, občutijo oni še toliko bolj. Sem so se odpravili, ker so prepričani, da jim bo tukaj boljše. Da bodo tukaj našli tisto, kar so v svoji domovini pogrešali. Prepričan sem, da vedo, da jim ne bo lahko. Naučiti se bodo morali novih jezikov, se privaditi drugim navadam, se učiti šolsko snov, ki ne izhaja iz njihove kulture. Opravljati bodo morali najslabše plačana dela, ki jih drugi nočejo, na delo bodo morali pred ostalimi in domov zgarani prihajati kasneje od drugih. Ne bo jim lahko. Če vse skupaj seštejemo, ugotovimo, da so za odhod iz domovine potrebovali svojevrsten pogum. Njihova pot je podobna poti naših beguncev po drugi svetovni vojni, ki so se odpravili najprej na Koroško potem pa po vsem svetu. Tudi njih je bilo večkrat strah, bili so utrujeni in neprespani. Preživeli so in nam danes sami dajejo zgled. Kaj pa se je zgodilo z vrnjenimi, smo v zadnjih letih dodobra spoznali.

Zato je kljub nelagodju potrebno premagati strahove. Kajti strah žal hromi empatijo, vživljanje v težko situacijo drugega pa je nujno, če želimo ostati ljudje.

2 komentarjev

Komentar from: bogdana [Obiskovalec]
bogdanaV soboto sem se udeležila najsvetejše daritve v rovu svete Barbare, nad jaškom, kjer leži še večina neizkopanih žrtev. Ko sem razmišljala o tragiki njihove poti, so mi nehote v misli prihajale nepregledne vrste beguncev, ki so se ravno v tem času zgrinjale na našo južno mejo.
Strah in sovraštvo do drugačnih, ki je zaznavno tudi v današnjem času, je pogojevalo ravnanja krvnikov. Ne dovolimo, da se kaj takega kdaj ponovi!
23.09.2015 @ 13:57
Komentar from: Tadeja [Obiskovalec] Email
TadejaKo je val beguncev prvi vikend zaznamovali našo deželo je bilo nekje v začetku šolskega leta. Sedela sem s svojo družino pri nedeljski sveti maši in otroci so prinašali pred oltar torbice za blagoslov. Vse je potekalo po ustaljenem redu, kot že vrsto let do sedaj. Otroški pevski zbor, zahvala za začetek šolskega leta, berila, evangelij, pridiga, blagoslov torbic...vera, prošnje...Čakala sem, ali se bo kdo spomnil in povedal eno samcato prošnjo za begunce, ki so tako blizu nas, tam na cesti, na travnikih, daleč od svojih domov, od svojih travnikov, od številnih svojih prijateljev sorodnikov....Nič se ni zgodilo. Zaključili smo mašo, povedali so obvestila...v meni je naraščal nemir, opogumila sem se, ni mi dalo, da se ne bi dvignila. "Ljudje, begunci so tam zunaj, zmolite prosim z menoj en Oče naš." Zmolili smo.
Ampak povem vam, ko sem stopila pred cerkev, med moje prijatelje v Kristusu...sem imela čuden občutek. Nihče, pa je bila cela cerkev polna, me ni ogovoril, ni povedal, prav si storila, da se je vsaj nekdo spomnil, ne...tiho je bilo, imela sem občutek, da so imeli nekakšen knedelj v grlu, morda je to strah pred neznanim, ..., ali pa tisto,zakaj so že tukaj, zakaj motijo naš mir...ne vem...
Vem samo to, da želim biti najprej človek. In da ne verjamem teoriji zarote, da je vse skupaj narejeno, plačano...Verjamem, da gre za veliko stvar, za premike velikih množic ljudi, ki so že in bodo zaznamovali zgodovino, tudi naš evropski svet. Kako, pa je v veliki meri odvisno tudi od nas.
"Ne bojte se, z vami sem vse dni do konca sveta!" nam kliče On.

Včeraj sva z možem ( argentinskim Slovencem, sin beguncev...) poslušala tole pesem.

https://www.youtube.com/watch?v=BcHLxJWRMCo
01.12.2015 @ 08:59


Napiši komentar


Your email address will not be revealed on this site.

Kontrola spama.
(Line breaks become <br />)
(For my next comment on this site)
(Allow users to contact me through a message form -- Your email will not be revealed!)