Dvig zastave ob obeh himnah (skavtski in Zdravljici), pisk piščalke, skavtske igre... Skavtski duh tudi v tem poletju veje med mladimi družinami, ki konec tedna preživijo sredi kočevskih gozdov. Z geslom programa Bodimo ZDRAVI v NARAVI (sofinanciran s strani norveškega sklada) je bil pretekli konec tedna barvit, intenziven, vroč,... skavtski.

Adventus pomeni prihod. Ob prihodu potrošniške dobe v naše kraje so se v adventni čas prikradli adventni venčki vseh vrst in oblik in adventni koledarji s podobami junakov iz risank in obveznimi čokoladicami. Tega včasih seveda nismo poznali, danes že vidim, da se bodo čokoladne "muce Kitty" v okenčkih otrokom vtisnile v spomin, povezan z adventnim časom. Nič za to, trgovci so (kot vedno) pač izkoristili priložnost. Smo pa zato letos dodali svojo različico koledarja, ki ga (starejša) otroka z veseljem odpirata. Za vsak dan adventa smo skupaj poiskali, za koga bomo zvečer zmolili in v okence dodali še dnevno spodbudo. Učinek pričakovanja, kaj se nocoj skriva v okencu, deluje.

Na Planini Rzenik (1654 m) stoji Mlakarjeva bajta (imenovana po planinskem pisatelju in duhovniku Janku Mlakarju) in tam je po zaslugi bratov Urbanija pogosto živo, čeprav se seveda na planini že dolgo ne pase več. Se pa prideluje zelenjava, ki kar lepo uspeva, upoštevajoč to višino. Planina Rzenik leži severno od Velike planine, nad njo se dvigujeta z rušjem porasla Rzenik in Konj. Izhodišče je bila planina Dol, do katere se je mogoče pripeljati.

Žal se je, ko smo vsi prisopihali do bajte, oblačnost zgostila, in tako je bilo v dolini sonce, v gorah pa megla oz. oblaki. A to ni zmotilo lepega vzdušja in postanka v koči ob dobri družbi. Več o kapeli in knjižnici, ki sta našli svoj prostor nad 1600 metri pa v Doživetjih narave.

Še časovnica: iz Planine Dol je hoje za slabo uro, z otroki smo hodili dobri dve uri. Od Kranjskega Raka do Planine Dol pa je dobrih 8 km makadamske ceste.

Jesen je tu!

Kolesarjenje, še prej pa hribovstvo, alpinizem,... imajo pri sv. Petru v Ljubljani dolgo tradicijo in zgodovino. Kljub mnogim spremembam in generacijam ter menjavi duhovnega vodstva župnije, se tradicija ohranja. Vanjo sodi tudi kolesarski dan za družine iz Kranjske gore do Mojstrane (z možnimi podaljški za starejše). Kolesarska pot, speljana po trasi nekdanje železnice, ki je vodila v Planico, je danes splošno znana in upamo lahko, da bo kmalu odprt tudi njen podaljšek iz Mojstrane do Jesenic. Tudi letos, na zadnjo počitniško nedeljo, smo jo (kot pretekla leta) želeli prekolesariti, a se je po robu postavilo vreme. Škoda bi bilo riniti v kolone proti Gorenjski, tam pa bi se ulilo. Tako je padla odločitev, da gremo preprosto izpred cerkve sv. Petra skozi mesto do Koseškega bajerja. Dovolj dolga in varna pot (z alternativo vzpona mimo Rožnika), da je bilo za malčke (pa tudi starejše otroke) čisto dovolj. Hvala Joži in Tomažu Hallerju tudi za letošnjo organizacijo!!

Pravijo, da ko dobiš svoje otroke, šele veš, kako hitro teče čas. Zdrzneš se ob posebnih priložnostih, ki jih skrbno hraniš v svojih spominih iz otroštva ali pozneje, in ko te mejnike dosežejo tvoji otroci, si človek ponavadi reče, da se stara.

Meni se od vsega začetka prikazuje podoba tobogana. Dolgega tobogana. Ko pride na svet prvi otrok, je kot da bi se spustil njem. In iz te včasih divje, drugič nadvse lepe vožnje seveda ni moč izstopiti. Z drugim, tretjim... otrokom se spustu le dodajajo pospešek, obogatitev in tudi različne ovire. Kje in kako se bo pot končala, kakšen bo pristanek, o tem ne razmišljam, saj bo trajala ves preostanek mojega življenja.

Zanimivo, da je ta moja podoba povezana s spustom in ne vzponom. A tako je pač prišlo - nekje iz podzavesti. Najbrž je vse skupaj povezano prav z nezmožnostjo izstopa. Vsakdo, ki postane starš, bo (hočeš, nočeš) v tej vlogi ostal do konca svojega življenja. Tudi pri žalostnih zgodbah, ko se nekdo odreče svojemu otroku in "izgine", ga/jo dejstvo, da je oče/mati spremlja vse življenje. Enako velja za starše, katerih otroci so se že poslovili s tega sveta. Vez ostaja. Neizmerno lepo in odgovorno. Na koncu tega "spusta" bomo lahko pogledali nazaj na vse nevarne ovinke, luknje, ki smo se jim bolj ali manj uspešno izognili in tudi na vse prepreke, kjer smo si natrgali mišice ali celo morda kaj zlomili. Upam, da bo zraven kljukica - kvalifikacija: poslanstvo starša (bolj ali manj) dobro opravljeno.