Adventus pomeni prihod. Ob prihodu potrošniške dobe v naše kraje so se v adventni čas prikradli adventni venčki vseh vrst in oblik in adventni koledarji s podobami junakov iz risank in obveznimi čokoladicami. Tega včasih seveda nismo poznali, danes že vidim, da se bodo čokoladne "muce Kitty" v okenčkih otrokom vtisnile v spomin, povezan z adventnim časom. Nič za to, trgovci so (kot vedno) pač izkoristili priložnost. Smo pa zato letos dodali svojo različico koledarja, ki ga (starejša) otroka z veseljem odpirata. Za vsak dan adventa smo skupaj poiskali, za koga bomo zvečer zmolili in v okence dodali še dnevno spodbudo. Učinek pričakovanja, kaj se nocoj skriva v okencu, deluje.

Sveto pismo opisuje prvi bratovski par vsega človestva na zelo nazoren način. Kajn je bil poljedelec, Abel pa ovčar. Če skušamo razumeti globlji pomen teh dejstev, se ne smemo zadovoljiti le z razlago, da je Kajn bil pač kmet, Abel pa pastir drobnice. Biblija hoče v bralcu vzbuditi prvinske predstave, ki se lahko prikažejo ob takih ugotovitvah. Če je bil Kajn opisan kot "poljedelec", ga je zadelo prekletstvo, ki je bilo izrečeno Adamu ob izgonu iz raja: "Ker si poslušal glas svoje žene in jedel z drevesa, o katerem sem ti zapovedal in rekel: ›Nikar ne jej z njega!‹ naj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje." (1 Mz 3, 17-18)

Ta trda sodba prekletstva, ki je spremljala Adamovo slovo od raja, je bila prenesena na Kajna. On je tisti, ki mora prevzeti krivdo svojega očeta na svoje rame in se od tedaj krivi pod njeno težo. Prvorojence teži prekletstvo, ki je zadelo očeta. Kajn mora obdelovati zemljo, da opraviči očeta z delom svojih rok.

Abel, ovčar, pa je drugačen. Je prijatelj in spremljevalec svoje črede. Živi z živalmi in je deležen njihovega brezskrbnega življenja. Lahko si ga predstavljamo: sedi na deblu, rezlja si piščalko in potem razlije melodijo veselja in pobožnosti v tišino sveta. Njegovo srce in čuti so napolnjeni s čudezi te zemlje. Ljubi drevesa in njegov pogled sledi bežečim oblakom na nebu.

Kajn, ki stopa za plugom, zarezuje v zemljo brazde. Njegov hrbet je ukrivljen in njegova ramena so upognjena pod težo usode, ki jo prenaša. Naloženo mu je, da se mora prikleniti na zemljo, spoznati težave te povezave in občutiti stisko materialnega sveta. Plužiti mora, orati, kopati in sejati. Pridobivati rudo, vihteti kladivo in kovati, da bi zemeljski snovi dal drugo obliko in jo pridelal v vsakdanji kruh in v predmete vsakdanje rabe.

Abel pa je sanjač. Posluša glas svojih občutij in čustev. Sledi poletu svojih misli in si želi nazaj v domovino, iz katere je nekoč prišel. Njegovo bivanje ni navezano na zemljo in njene stiske in ne na njeno preoblikovanje. Hrepenenje ga vodi ven in navzgor v višje in čistejše prvotne svetove.

Vsak prvorojenec nosi na čelu to Kajnovo znamenje. Obtežen je s Kajnovo usodo in spomin nanjo je skrit globoko v njegovi podzavesti. Včasih pa stopijo te sile na površje; potem je ubit neki drug Abel. Kajti najzgodnejša dejanja človestva so se v obliki skritih lastnosti globoko vtisnila v naše duše.

Nenehno se pojavljajo situacije, ki vodijo v sovraštvo med ljudmi, ker se prepirata Kajn in Abel. In vedno je Kajn tisti, ki ubije Abela, in vedno so posledice njegovega dejanja usodne zanj. Abel trpi, Kajn pa mora prenesti muko tega trpljenja. Abel sprejema udarce, vendar je udarce lažje prenašati kot jih deliti. Če Kajn rani Abela, ubije samega sebe, dejanja pa kljub temu ne more opustiti.

Ob tem sem se spomnil na nemškega psihologa Königa in njegovo knjigo (Bratje in sestre), ki govori o zapovrstju rojstev. Zanimivo piše in takole vzporeja prvo- in drugorojenca s svetopisemskim dogodkom.

V četrtem poglavju Geneze sta opisana brata Kajn in Abel. Kajn je bil starejši, Abel pa mlajši. Oba sta darovala Bogu žgalno daritev. Abelova daritev je bila sprejeta, Kajnova pa zavrnjena. "Ko pa sta bila na polju, se je vzdignil Kajn zoper brata Abela in ga ubil." (1 Mz 4,8) V tem trenutku, ki je bil odločilen za vso zgodovino človestva, so bile določene in razkrite nespremenljive naloge prvega in drugega otroka. Vsak prvorojenec nosi s seboj del Kajnove dediščine. Vsak drugorojeni pa deli Abelovo usodo: da je Bogu po volji, v zadevah sveta pa se ne znajde popolnoma.

Se nadaljuje...