Scena dokazuje, da veliki ne potrebujejo nepotrebnih dodatkov, ki le odvračajo pozornost od bistvenega: na tleh tepih, za ozadje pa zavese, ki so ob različnih barvah osvetlitve reflektorjev dale vtis kabareja, nas prestavile v 60-ta leta. Prav Cohenove verjetno najbolj poznane uspešnice so iz leta 1967, ko je izdal svoj prvi album Songs of Leonard Cohen.
Pred več kot štirimi desetletji, torej. Kolikokrat je od takrat že odpel te pesmi... In tudi včeraj jih je, kot da bi jih pel prvič. Lahkotno, na videz povsem brez truda (ne pa kot današnji mladci, ki so že po pol ure čisto mokri, je bilo slišati komentar po koncertu) je začel točno ob osmih in pel tri ure in pol. Ob osmih vrhunskih glasbenikih, ki so tudi imeli svoje priložnosti ob izvrstnih solažah.
Po koncertu je bilo slišati/brati kritike na račun izbire stožiške dvorane (ki ima več kot 12.000 sedežev), češ da je Leonardova glasba in on sam bolj primeren za manjše, bolj intimne dvorane. Druga kritika pa je letela prav na račun spremljevalnik vokalistk (sester Webb) in dolgih solaž drugih glasbenikov, ki da so vzele Cohenu tisto, kar je on sam - le s svojim glasom in spremljevalnim inštrumentom.

Glede na to, da Leonard Cohen že dve leti polni podobne ali še večje dvorane na svoji poslovilni turneji, izbira zdaj največje dvorane pri nas, ni nič posebnega. Aranžmaji in vsi dodatki s koreografijo vred pa so po mojem skromnem mnenju logična izbira za tako veliko občinstvo, med katerimi gotovo ni le t.i. Cohenovih klasikov oziroma puristov, ki jim je dovolj le Leonardov glas. Vsakomur nekaj. In vsekakor vokala sester Webb (vsaj zame) nista le "nekaj". Morda sta bili ženskemu občinstvu res odveč, ko Leonard prepeva "I'm your man" ali "Take this Waltz"... A moški smo kvečjemu pogrešali še tretjo vokalistko Sharon Robinson, ki je Leonarda spremljala na drugih koncertih (Anglija) na tej turneji in je tudi soavtorica nekaterih pesmi.
Skratka. Koncert, na katerem doživiš tisto, česar ne moreš ob poslušanju zgoščenke doma (na še tako audiofilsko dognanih zvočnih sistemih): vzdušje, komunikacijo, "pravi jaz" glasbenikov... In včerajšnji glasbeniki so bili vsi po vrsti izvrstni. Z Leonardom na čelu, seveda.

Ritem duha - festival, ki bo letos osmič prinesel deset novih duhovnih skladb, povedel mlade v njim najbližji govorici k presežnemu, vrednotam in veselju nad življenjem, se je leta 2002 začel z željo, da bi ta novost vnesla svežino in vsebino tudi v slovenski glasbeni prostor. Velik pomen in sadove festivala lahko merimo po globini korenin (teh seveda ne moremo izmeriti, slutimo pa jih lahko), ki so jih pognale ritmično duhovne pesmi in skupine oz. izvajalci - nekatere skupine so bile sestavljene prav z namenom nastopiti na Ritmu duha.

Javno žrebanje vrstnega reda nastopajočih

Želja po vstopu krščanskih glasbenih skupin v širši glasbeni prostor pa ni skromna. Pa ne toliko zaradi kvalitete, čeprav se ji je v prvih letih festivala pripisovalo največjo težo. Mnogokrat upravičeno. A gre za globlji izziv, ki ga lahko reši samo čas in menjava generacij. Današnja družba je namreč zaznamovana s polstoletno mračno preteklostjo, zato povsod (ne samo v glasbi) ostro ločevanje med "nami" in "njimi", vernimi in nevernimi, med DRG in posvetno glasbo. Tam, kjer diktatura komunizma ni strašila, teh meja ni.
Lahko jih pomagamo rušiti že danes, zato je vsak, ne glede na prepričanje, vabljen nocoj v Maribor na glasbeni dogodek, poln duha in ritma.

Tvoj glas - lanska zmagovalna skupina