Zgodba, na katero sem naletel v teh dneh, govori tudi o naši diagonali.

Raziskovalec je v afriškem plemenu predlagal igro. Polno košaro sadja je postavil k drevesu in rekel, da jo bo dobil tisti, ki prvi pride do nje. Ko je dal znak, da stečejo, so se vsi otroci prijeli za roke in tekli skupaj. Potem so sedli v krog in uživali v priboljških.
Ko jih je raziskovalec vprašal, zakaj so se odločili, da tečejo kot skupina, ko pa bi en sam imel več sadja, je eden od otrok rekel: "UBUNTU. Kako naj bo eden od nas vesel, če so vsi ostali žalostni?"

* Ubuntu v kulturi afriškega plemena Xhasa pomeni "Jaz sem, ker smo mi."

Vklop v program tik preden smo v sredo ob polnoči štartali s Hodoša:

Diagonala je narisana. To je bil dan, ki se je zapisal med najlepše spomine. Ko jih namreč po tednu dni obujam, se mi zdi, da se je marsikaj odvilo kar v sanjah. Seveda, saj smo kakšno tretjino prevozili ponoči in delčki poti visijo v glavi kot meglice nad prekmursko ravnico, iz katere je v prvih urah novega dne še puhtel topel zrak. Najpogostejša vprašanja v zadnjih dneh so bila seveda, ali sem si že spočil, je še kaj bolečin, kako je z "muskelfibrom"... Vedno znova se tudi sam čudim, da so odgovori negativni: nič posebnega, nekaj mišic (predvsem okrog kolena) je malce občutljivejših, a vsaj na prste ene roke lahko preštejem primere, ko je bilo naslednji dan veliiiko huje in sem po kakšni pošteni gorski turi komaj hodil. Tokrat pa po 350 km iz enega konca Slovenije do drugega nič omembe vrednega. A to je le bolj oseben razlog za to, da je vodstvo brez konkurence na cilju prevzela HVALEŽNOST. In ga še drži. Vsakič, ko se spomnim na Saša, njegovo družino ter na drugi strani na plemenitost, sočutje in odprto srce darovalcev, se bolj utrdi njena prisotnost. Hvaležnost smo vsi trije kolesarji (prepričan sem, da lahko govorim tudi v imenu obeh Andrejev) čutili pri vsakem srečanju, klicih spodbude ob cesti, sprejemih na Trojanah, Brezovici in predvsem v Kopru. Ali pa v etru, kjer je program dihal z našim namenom: praznovati in pomagati. Kako lepo je bilo drseti skozi pokrajino, ki se je spreminjala iz ure v uro, ko je nekdo pred tabo "rezal" zrak in kako varno smo se počutili, ko je ob vseh treh defektih izkušena roka zamenjala plašč in zračnico prej kot v petih minutah. Bernard, Janez - hvala! Celo vreme je bilo povsem na naši strani - ni bilo vroče, prizanesle so nam nevihte. Z zahvalami neposredno in posredno vpletenih bi lahko nadaljeval: od navigacije, spremstva, logistike, podpore na terenu...hitro bi lahko koga nehote izpustil. Prepričan pa sem, da je bila nad vsemi Njegova roka, ki je nevidno vodila in pošiljala svoj blagoslov.
V teh dneh prihajajo na domove vseh, ki ste se odločili pomagati Saševi družini, položnice Karitas. HVALA, ker boste obljubljeno vsoto (26.280 € !) res nakazali, saj bo le tako mogoče akcijo uspešno zaključiti z nakupom rabljenega prilagojenega avtomobila.

P.s. Ena malenkost pa se je kolesarjem izmuznila - čisto na koncu nam je zanjo zmanjkalo časa. A jo bomo poskusili uresničiti čimprej. Uganete, kaj bi to bilo? ;)

Izidorjev filmček:

Odkar se pripravljam na našo Srebrno diagonalo, na cesti opazim veliko več kolesarjev. Cestnih seveda, na specialkah. Eni bolj opremljeni kot drugi, nekateri v skupini, večinoma sami. Razume se, da so pozdravi namenjeni zgolj svojim, Bog ne daj, da bi specialkar pozdravljal gorskega kolesarja ali obratno. Ko smo se pred kakšnimi 25 leti kot srednješolci s kolesi klatili naokrog, smo bili sami. Če pa smo že srečali kakšnega prav tako osamljenega kolesarskega vandrovca, sploh ni bilo pomembno, kakšno kolo ali opremo je imel. Pozdrav je bil prisrčen, tak, ki ti je dal potrditev: evo, tudi ta potuje in razmišlja podobno. Drugi časi.
Danes sta rekreacija in šport trendovska zadeva. Prste imajo seveda vmes trgovci in modna industrija, ki človeka prepričuje, da je zdravje vse. Na reklami za nek fitnes center piše: "Samo eno telo imaš." To mora biti seveda v vrhunski formi, izklesano in popolno. Antično razumevanje povezanosti telesa in duha (mens sana in corpore sano) je ostalo nekje na zaprašeni polici. Verjetno sem preveč črnogled. Nikakor ni slabo, da se ljudje zavedamo pomena gibanja, zdravega načina življenja in da poskrbimo za svojega "brata osla". Vseeno pa se zdi, da bi bil v duhu časa napis "Samo eno dušo imaš" veliko težje sprejemljiv in dojemljiv. Sam bi ga bil vesel.
O športu, duhovnosti in Cerkvi sem se nedavno pogovarjal s p. dr. Andrejem Šegulo, prav tako navdušenim kolesarjem. S kolesom se je že odpeljal v Assisi (in ga dosegel v treh dneh), v majhni skupini pa odpotoval iz Ljubljane v Fatimo. Kolesarjenje, pravi, je nadvse primerno za molitev, meditacijo, razmišljanje. Ko se za teboj vije dolga siva cesta in je pred teboj nekaj podobnega, se človek lahko zatopi, stopi v stik s seboj in z Bogom. In s tem se popolnoma strinjam.

Zato tudi ne morem reči, da sem za diagonalo treniral. Ta oznaka pritiče profesionalcem. Jaz sem kolesaril, razmišljal, odklopil možgane, imel čas zase... In popolnoma jasno mi je, da sredino celodnevno poganjanje pedal nima kaj dosti z zdravjem. Prvih nekaj ur že, potem pa se bo začelo boleče presedanje in vztrajno prepričevanje telesa, naj zdrži, čeprav ni bilo ustvarjeno za to. In bodite brez skrbi: namen naše Srebrne diagonale ni promocija zdravega načina življenja. Pa če se sliši še tako moderno in popularno.

* Zgoraj na sliki je postanek, ki nama bo z Andrejem J. ostal v lepem spominu. Prejšnji teden sva se med kolesarjenjem po Savinjski dolini ustavila v Šport centru Prodnik in napolnila rezervoarje. Testenine z jurčki, neprekosljivo. Postregla nama je kar šefica. Fanika, hvala!

Diagonala Slovenije je med cestnimi kolesarji znan termin. Tako rekreativci posamezniki (tudi s treking kolesi) kot prijateljske ali organizirane skupine se tega podviga lotevajo vse pogosteje. Eden takih vsako leto bolj uveljavljenih skupinskih dogodkov je diagonala 355 v organizaciji nekdanjega državnega prvaka v BMX-u, danes popotniškega kolesarja Simona Eržena, ki bo prijavljene kolesarje po diagonali letos popeljal 15. junija.
Ena izmed ključnih stvari pri izvedbi diagonale je dobro začrtana trasa poti. Na pot od madžarske meje na skrajnem severovzhodu države pa do našega glavnega obalnega mesta Kopra se lahko človek seveda odpravi tudi brez načrtovanja. Improvizacija je bila glavno vodilo na mojih popotniških kolesarskih poteh, ko smo prekrižarili Francijo, Nemčijo... Cilj je bil znan, pot pa se je določila vak dan posebej in sproti. Tudi čez Slovenijo bi šlo tako - v treh ali štirih dneh. Tokrat časa za "odkrivanje" stranpoti in izgubljanje ne bo.

Tu je nastopil ultramaratonski kolesar Marko Baloh. Prav v času našega kolesarjenja se Marko ogreva čez lužo, kjer bo spet odpeljal najtežjo vzdržljivostno kolesarsko preizkušnjo - dirko čez Ameriko (RAAM). Marko je uradni rekorder slovenske diagonale. Po pravilih ultramaratonske zveze sta določeni zgolj začetna in končna točka, to sta Hodoš in Ankaran (mladinski center), vmes pa si lahko vsak sam poišče najbolj optimalno pot. Svojo traso je prijazno delil z nami, saj kot je rekel, bo kar težko poiskati boljšo, ker je svojo dobro naštudiral. Odpeljal jo je z izjemno povprečno hitrostjo 35,5 km / h.

Daleč od tega, da bi nas zanimali kakršnikoli rekordi. Podatek je zgolj kot zanimivost. Naš cilj je doseči Koper do večera.

3 zgornje fotografije so z naše štartne točke v Hodošu (pri evangeličanski cerkvi).

Estetska gora, šesti najvišji vrh v državi, ki je našla svoje mesto v grbu Planinske zveze Slovenije.