Glede na zadnje dogodke, ki vse bolj kličejo po nekdanji državi, ki vabijo na plan prvega komunista in poveličujejo 9. maj dan zmage – mimogrede z njim smo prešli iz enega v drug totalitarni režim, ki pa ga seveda naša država še ni priznala, obsodila, še več iz dneva v dan mu daje večjo vlogo – ne vem več kaj je in kaj ni res. Pretresen, jezen in hkrati žalosten sem, ko pogledam na slovenska polja posejanja s krvjo, na mnoge zamolčane žrtve, pobite brez vsakršne sodbe in obsodbe, na tiste, ki so zavezani k molčečnosti o hudih pobojih in na tiste, ki ne spregledajo grozovitih dejstev, ki so prizadeli mnoge slovenske družine, mnoge Slovence, ki so morali zapustiti svojo domovino, mnoge, ki so bili mučeniki, pa se jim danes ta vloga ne prizna.

... Menil sem, da je vrhunec vsega imenovanje ulice po diktatorju Josipu Brozu Titu, nikakor ne – danes se uresničujejo besede, ki so jih voditelji izrekali po smrti jugoslovanskega voditelja – „Po Titu Tito“. Nismo daleč od tega, res je potrebna ne samo druga republika, ki jo potrebujemo že zaradi politično razmajane Slovenije ampak zaradi velike duhovne bede, ki jo doživlja Slovenski narod...